17. Ljubljanski maraton

 v tem času je rezerviran za Radence in udeležbo na teku. Že kar na začetku povem, da sem letos prišel čisto do cilja, ne pa tako kot lani, ko sem očitno precenil svoje možnosti in nato dan preživel v bolnici.

Torej letos spet v petek popoldan z avtodomom v Radence, kjer smo se sparkirali pri nogometnem igrišču, šli mal na okol, nekaj pojedli zvečer in potem spanje. V soboto pa lepo na izi vstajanje, kava, sendvič in proti štartu. No vreme se je kot vasko leto tudi letos kr naredlo, ker mraza tudi letos ni blo, je pa res, da tud pretirane vročine ne. 

Teka smo se udeležili vsi trije, razen Miha, ki še tek ne jemlje neka kar bi blo užitek, on je bol za skiroje pa bicikle, kaj čemo tak pač je, no tud Živa do zadnjega ni vedla al bi šla al ne, no štartnine ni mela, je pa pol vseeno odtekla 5 kilometrsko razdaljo.

No midva s Tatjano pa sam stopila na štart 10 kilometrskega teka, kar je že kar tradicionalno zadnja leta. Tatjana kot vedno naspidirana na rezultat, jaz pa sem šel na tek z ciljem odtečt 10 kilometrov in pri tem ne it preveč preko cone udobja. Nikakor se ne morem zmotivirat, da bi se nekaj zaganjal, mi je pa vredu, da vem, da lahko brez muke odtečem 10ko. Kakor koli, jaz sem svoje tekme že odtekel in sedaj gledam na tek tako, da bom lahk tekel do smrti, pa tud če mal počasneje.

Aja, še rezultati, Tatjana malenkost čez 52 minut, jaz pa mal čez 55 minut.

V glavne po teku mal druženja pa eno pivo, nato pa na pico in od tam do Soboškega jezera, kjer smo se odločli, da prespimo. Za vse, ki imate avtodom, priporočam kak postanek na jezeru, parkirišče je veliko, čez dan so tud odprti WCji. Torej lepo smo se sparkirali pa na plažo in v vodo se okopat. Sicer jezero ni glih toplo ampak malo krioterapije ne škoduje. Žal je bil pol popoldan dež, tak da smo ostali večre preživeli v pojstli. Zjutraj pa še do Moravskih na kopanje in popoldan še kosilo pri tašči in viken je bil za nami.

   pred štartom

 bodo sedaj na vrsti. Prav je, da po včerajšnjem jamranju danes nadaljujem malo bolj vedro. Pravkar sem prišel z 11 kilometrskega teka, no ni bogve kaka razdalje, je pa glede na moje cilje več kot dovolj.

Priznati moram, da sem zadnjih nekaj let kar malo popustil, pa ne toliko pri športu, kot pri načinu življenja. Precejšnje količine ""đank fuda" sem vnesel v svoje telo, tudi dnevi, ko smo se kar malo preveč poveselili z pivom so bili prepogosti. Seveda sem vse to vedel pa kar nekako nisem imel moči, da bi se temu na nek način uprl. Pri takem načinu življenja seveda potem tudi to, da se redno ukvarjaš s športom pač ne pomaga, je res, da malo blaži posledice a rezultat je vseeno, slabše počutje, ko pri jutranjem teku ves zabasan čutiš kako se ti vse upira in pa seveda dodatna teža, ki se začne počasi a vztrajno nabirati na vseh delih telesa. Seveda jaz to takoj opazim, ker pač nosim uniformo in tiste hlače in tisti pas pač ne lažeta.

Ampak, kot vedno je pri meni potreben samo en mali klik in ta se je zgodil dva mesca nazaj, ko sem nekako z začetkom postnega časa, pa tu moram reči, da ravno veren nisem, a vseeno je bil to pravi začetek, da si rečem, OK dovolj "đdank fuda" dovolj prekomernega nacejanja s pivom, pa da vidimo, če se lahko sedaj, ko bom dopolnil 50 še spravim v formo, ki bi mi jo zavidal tud kak mlajši. Recept je bil enostaven, mogoče dodati kak trening, tu predvsem mislim vaje za moč, ki pripomore k definiciji telesa, pa dodati kak tekaški kilometer, ampak nič ekstremnega, ker se mnenja, da v povprečju dobra ura vadbe na dna je več kot dovolj, če si seveda strikten pri vnosu kalorij tako, kar se tiče kvalitete, kot kvantitete. Torej nič več slabe hrane in odpoved sladkarijam in po dveh mesecih sem skoraj že na idealni teži. Danes je vaga pokazala dobrih 74 kil, kar je samo še odtenek od idealne teže za mene in kar pomeni, da sem skinil v teh dveh mescih skor 10 kil, kar pa ni kar tako. Pa še nekaj je pri men, ko enkrat padem not je potem to to, ni velikega odstopanja od zadanega cilja, tako, da sedaj sledi samo še piljenje fines.

No, pa da ne bo kdo mislil, da sem res zašel v popoln ekstrem... Seveda nisem, ker pač ekstremi nikol niso dobri, še vedno zvečer pojem kako pest slanih arašidov in spijem kako dobro pivo, največkrat samo eno, redko dva, ampak to mi res paše tako, kot neke vrste ritual.

No je pa tole vse skupaj precej dobro vplivalo na ostale družinske člane. Predvsem Miha je tudi zgubil malo trebuščka, saj ne da bi bil debel, ampak je take sorte kot jaz, se pravi dober jedec pa tudi ostale stvari pri manj zdravi prehrani ga hitro zamikajo, a problem se je rešil sam po sebi, če pač ni v omarici pač ne ješ.

Torej za naprej, pa še dve kilce dol, to je pa potem res zame tisti idealne položaj, pa še mogoče kak bolj specifičen trening za kake specifične dele telesa, to pa bo to. Se pa s Tatjano malo spogledujeva, da bi šla skupaj na kak trail tek, ki jih kar mrgoli povsod. Nič ekstremnega nimama v mislih, pač razdalje tam do 20 kilometrov, bolj tako, da sma skupaj, da skupaj tečema in preživljama del časa skupaj, z eno besedo prijetno s koristnim.

Evo, to bo to, kar se tiče treningov in hujšanja, mogoče tud še kdo drug da v kako višjo prestavo zarad tega, če pa ne pa tud prav, vsak zase najbolje ve kako in kaj.

Pa lepo se imejte in ne pustite, da drugi mislijo namesto vas.

tak bi lahk opisal svoje počutje tele dni. K temu seveda najbolj pripomore tale služba, ki me res ubija na trenutke, sploh tele nočne me bojo ugonobile, če se mi jih ne bo uspelo rešit v doglednem času. Nočne skupaj v kombinaciji z poslušanjem raznih ljudi, ki si mislijo, da so najpomembnejši na svetu in od katerih jih ima le peščica take težave, ki so vredne moje in posledično energije celotnega ustroja v katerem delam. Najbrž je brezpredmetno zgubljati besede o tem, da je več kot tri četrtine stvari , ki jih poslušam iz dneva v dan v službi brezpredmetnih in se z njimi sploh nebi smeli ukvarjati, no tu pa nastopi veliki ČE, torej če bi eni znali malo delati predvsem z pametjo, ki pa je žal očitno vedno redkejša vrlina v teh časih. Tako moram sredi noči, ko bi moral vsak normalen človek nabirati moči za nov dan, jaz poslušati take nebuloze, da te res zapeče v glavi. In kot rečeno jih je od tega velika večina takih, ki sploh niso relevantni za delo s katerim se ukvarjam. Nima smisla, da se spuščam v podrobnosti, čeprav me ima, da bi si jih začel prav beležiti in o teh stvareh enkrat tudi napisal, kaj pa vem, mogoč kr knjigo, in tega verjemite je za eno knjigo.

Vedno bolj vem zakaj so policisti imeli včasih benificiran staž in vedno manj mi je jasno, zakaj je sistem kljub vsemu napredku na tem področju zaostal. Vsak dan berem študije o tem kaj vse vpliva na zdravje ljudi in kako škodljivo je nenehno menjavanje ritma spanja. In prav temu smo mi v veliki večini podvrženi, a tu ne gre samo za to, da pač, ko si v nočni ne spiš, gre še za to, da si pri delu izpostavljen nenehnim stresnim situacijam, ker če komu ni jasno vsak stik z osebo, ki je v našem postopku povzroči stres pri obeh z to razliko, da ima stranka ta stres enkrat jaz pa kr naprej, saj se stranke pač vrstijo ena za drugo. 

No, ko sem prej omenjal sistem in napredek v takšnih in drugačnih dognanjih, pa je tu naš sistem, ne da stagnira pač pa smo nazadovali. Če dam primer, pred okoli 20imi leti je človek, ki je opravljal tako delo kot jaz že bil v penziji, če pa še ne pa čisto blizu. No, če je še delal, so po večini za njega našli delo, ki je bilo bolj odmaknjeno, torej, ni več toliko delal ponoči, bil je več doma za vikende in podobno. Sedaj tega ni več, ni več za nikogar. Jaz verjamem, da nekomu pač celo kariero paše, da dela vikende in praznike a po drugi strani vem, da nas je tudi nekaj, ki pa bi počasi izpregli iz teh nočnih in vikend paketov, kot jim rečemo. Žal pa je realnost takšna, da zaradi kroničnega pomanjkanja kadra po eni strani, skupaj z včasih neposrečenim kadrovanjem, skoraj nihče nima drugega izhoda, kot, da dela še naprej nočne, vikende, praznike....

Jaz osebno, bi takoj zamenjal delovno mesto za drugo, kjer bi lahko večkrat kot ne spal doma, za tako, kjer nebi rabil za vsako družinsko praznovanje prosit, da sem lahko prost, pa čeprav bi na račun tega dobil manjšo plačo. Človek, no vsaj jaz sem prišel do točke, ko denar res ni vse na tem svetu in dokler mi to kar zaslužim omogoča to, da lahko živim je za mene dovolj. Če se malo pošalim, kolk sem na zadnje videl za vse skopljejo isto luknjo in vsi mamo žal samo eno možnost živeti.

Da neham jamrat, ker vsak mi lahko z lahkoto reče, sam si vedel v kaj se spuščaš, kak je delovnik in tako dalje.... Ja vse je res, je pa tudi res, da je bil sistem pred 20 plus leti drugačen, ali bolje rečeno boljši, bolj človeški, no sedaj pa je naravnan tako, bolj za številke, kar v resnici tudi vsi mi smo, ki smo v nekem sistemu.

Da pa le ni vse tako hudo pa naslednjič nekaj o tem, kako uspešen in to mislim resno sem z izgubo odvečne teže in kako sem se spravil v kar dobro tekaško formo.

Zaj pa grem spat, ker seveda sem iz nočne.

Minilo je kar nekaj časa, odkar sem šel nazadnje na Svečinsko pot. Maraton v Edinburgu na Škotskem se zelo hitro bliža, zato je treba narediti kakšen daljši trening. 

V soboto, ob 05:04 uri sva s Karmen Hercog krenila na pot. Vreme je bilo delno oblačno, idealno za tek. Jutranja rosa nama je večkrat premočila copate. Na nekaterih mestih je že visoka trava, da je težko teči. Drugače, pa sva imela kar lep tempo.

 knjiga, ki sem jo prebral na dah. Samo to bom reku, vzemte jo v roke in se sprostite. Seveda jo najdete tudi v e obliki

                                                                    slika: biblos.si

 v službi. Tak so minali tile praznični dnevi. Žal nisem vzel dopusta za praznike a se je še kar dobro izšlo z razporedom, tako smo prejšnji četrtek po nočni krenili proti naši obali. No, da smo si malo popestrili naš izlet smo za prvi postanek določili obiske tehniškega muzeja v Bistri. Zanimive razstave ponujajo, sploh za našo mladino, da vidijo kak stari stroj, cel kup starih vozil in motorjev, pa tudi neka o tem kako se kaj naredi, recimo kaj iz kovine ali pa kako nastane tekstil. Imajo pa tudi kar veliko zbirko o živalih, lovstvu in ribolovu.

 ki sem ga že omenjal v mojih zapisih, gre za podkast Money-how, kjer se teme vrtijo okoli financ in upravljanja z njimi. 

Zadnji pogovor, ki sem ga pa poslušal pa je bil o meni zelo ljubi temi, upokojevanju. Zakaj je ta tema meni zelo ljuba se vas sedaj veliko sprašuje. namreč gre za temo o kateri skoz poslušam ko sem v službi. Pri nas je pač specifika, da se imamo zaradi narave dela pač možnost predčasno upokojiti in potem cel čas poslušam samo o tem. V bistvu jih velika večina veselo podaljšuje in ne malokateri v take ekstreme, da dobivajo tudi 40% pokojnine, ki ti pripada, ko izpolniš polne pogoje za upokojitev. Jaz imam o tem specifično mnenje, ki pa sem ga že delil tudi v katerem od prejšnjih zapisov. 

Se pa močno strinjam z nekaterimi ugotovitvami, ki so bile izpostavljene v pogovoru. Prva je recimo to, da je treba starejšim delavcem prilagoditi delo ali bolje rečeno, jim poskrbeti letom primerno delovno mesto, to pa pomeni, da pač nekdo, ki se bliža 60im letom pač ne more delati delo, ki ga je delal ko je bil na začetku kariere, lahko pa taisti delavec s svojimi izkušnjami veliko pripomore pri razvoju mlajših. Če se sedaj vrnem na moj položaj in recimo zakaj si jaz ne predstavljam delati veliko več kot do datuma, ko bom izpolnil pogoje. Torej, delo v izmeni 24/7, noče, prazniki, vikendi in nikakršne opcije za kako delovno mesto, ki bi bilo bolj prijazno do starejših so razlogi in že sam sem povedal, da bi sigurno delal dlje, če bi recimo za zadnji nekaj let dobil delovno mesto, kjer bi lahko delal od pondelka do petka čez dan...

Pa pustimo sedaj to, gremo raje dalje. Torej realnost je, da se življenjska doba daljša in, da se bo tudi pri nas podaljšala delovna doba, druga realnost pa je da bo potrebno za svojo pokojnino dodati tudi nekaj lastnih sredstev, torej vsem, ki ste mlajši, pa tudi za starejše velja, da bo potrebno resno razmisliti o vložku določenega dela dohodka tudi v nek finančni produkt iz katerega se bo na stara leta dalo počrpati kak dodaten evro.

Torej, če nekako sklenem, če bi delodajalci znali poskrbeti za starejše delavce in jim proti koncu kariere ponuditi kakšno lažje delovno mesto, ne dvomim, da nebi marsikdo tudi podaljšal kako leto ali dve, tako pa sedaj podaljšujejo samo tisti, ki imajo dobra delovna mesta in dober delovnik in pa nekaj tistih, ki pač imajo radi denar, če se malo grdo izrazim. Vsak ima svoje razloge, ampak kot rečeno večina tistih, ki mora delati fizično ali pa v pogojih, ki so težki, se kvečjemu odloči za kako predčasno varianto, kot pa za podaljšanje.... Žal tako je. 

Kakor koli veliko se bo še govorilo o tem, ker bo v bližnji prihodnosti tudi na tem področju pri nas potrebna reforma, le vprašanje časa je kdo bo zagrizel v to kislo jabolko in koliko poguma bo imel pri tem. So pa na potezi tudi delodajalci, ki lahko s svojimi izboljšavami pripomorejo k temu, da reforma pa le še ne bo potrebna takoj.

 ali v originalu Crno bjeli svijet, nadaljevanka, ki bo pritegnila še posebej tiste, ki so(mo) nekako živeli v obdobju konec 80ih pa do začetka 90ih.  Serija na humoren na trenutke pa tudi tragičen način prikazuje ves blišč in bedo življenj v tem obdobju. Za jugo nostalgike bo sploh zanimiva a ob jih ali bolje rečeno nas bo spomnila, da pa le ni bilo vse tako lepo, kot si sedaj predstavljamo. 

Ob tem ko gledamo serijo, ki jo je uspelo sproducirati Hrvaški nacionalni televiziji, pa je veliko grenkega priokusa, ker pri nas nismo sposobni narediti poštene serije, ki bi imela par delov, kaj šele par sezon.

                                                                        slika: imdb

Danes okrogla številka  30x  Svečinska pot v solo izvedbi.

Ob 05:06 uri sem krenil na pot. Počasi se je začelo daniti. Napovedano je bilo lepo sončno vreme. Slišati je bilo žvrgolenje ptic, oglašanje kukavice, tu pa tam sem opazil kakšno srno, videl sem tudi lisico. Sonce se je že kar dobro ogrelo, povečala se je potreba po žeji. Tempo kot ponavadi.