- Napaka
30 Oktober 2012
|V nedeljo, 28.10.2012, se je v Ljubljani odvijal že 17. Ljubljanski maraton. Tokrat za spremembo v pravih zimskih vremenskih pogojih, v mrazu in sneženju in kasneje še vetru. In še pomembnejša sprememba, tokrat sem se podal v dva kroga in prvič premagal maratonsko razdaljo - 42.195 metrov!
Pa pojdimo po vrsti...
Že sredi leta, ko sem iz meseca v mesec povečeval kilometrino in vsakič presegel 200 kilometrov, sem začel razmišljati, da bi pa sedaj bil čas, da sprejmem izziv in odtečem svoj prvi maraton. Prebrskal sem po sletu in nato v eni reviji našel program za maraton v času 4:12, to je povprečno 6:00 minut na kilometer, cilj, ki bi ga lahko dosegel, sem si rekel. In tako sem v začetku avgusta začel z bolj resnimi pripravami. Od začetka sem tekel po svojem občutku, svoje razdalje, kolikor se mi je dalo oziroma, kolikor mi je čas dopuščal. Torej se planov nisem najbolj držal. Spletne prijave za Ljubljanski maraton so se že zbirale, a sem lovil zadnje dni cenejše prijave. Že ob prijavi sem vpisal razdaljo 42 km! Treba je biti odločen. In tako sem se 1. septembra po poletni prekinitvi zelo dolgih tekov odločno podal na dolgi trening. Udeležil sem se ultramaratona Celje-Logarska dolina in tekel na relaciji Celje-Mozirje, dobrih 34 km. Izvrstno mi je šlo. Od takrat dalje sem začel bolj upoštevati koledarski plan treningov. Kilometri so šibali, plan sem uspešno obdelal z manjšimi odstopanji in bližal se je dan D - dan za moj prvi maraton.
V soboto pred Ljubljanskim maratonom smo obiskali Ljubljano. Naš namen je bil dvig moje štartne številke 522 in udeležba otrok na lumpijevem teku. Žal je napovedano deževje spremenilo otroške načrte in s tekom Urha in Ule ni bilo nič. Smo se šli raje namakat v bazen. Pa še prav smo storili. Sicer bi mi to namakanje bolj pasalo v ponedeljek po maratonu, a je bilo vseeno super. Zvečer sem že imel vse spakirano v torbo. Pripravljen sem bil tudi na napovedano vreme, ki se je povsem uresničilo.
Ko se enkrat za nekaj odločiš, si urediš vse v glavi, te tudi jutranje sneženje ne sme ustaviti. In me ni. Je pa žal veliko takšnih, ki so zaradi vremena odpovedali svoj nastop. No, z Andrejo sva krenila proti Ljubljani okoli pol devetih zjutraj. V Ljubljani sva parkirala kot že nekaj let zapored zraven stavbe ministrstva za promet in skupaj sva se podala na ogled tekmovalcev, ki so zaključevali svoj tek na 10 km. Nekaj časa sem zmrzeval ob ogledu, nato pa sem se podal na ogrevanje in nazaj do avta ter se preoblekel. Sledilo je še raztegovanje in nato hop v startni boks. Po svojih ocenah zmožnosti sem se postavil v cono, kjer sta bila zajčka ZdravkoC (Zdravko Čufar) in RoKo (Roman Koprivc) za čas maratona 4:00:00.
Ob 10.30 se je v daljavi slišal pok štartne pištole in začelo se je. No, preden smo štartali mi, je minilo že skoraj 10 minut, nato pa smo se podali v tek. Sprva malo prehitro, kar je ura na prvem km potrdila, nato pa sta zajčka ujela ritem in sta bila odlična motivatorja vso pot, kolikor sem pretekel z njima! Na progi je bila kar velika gneča. Mogoče so nas malo ovirali tisti, ki so štartali v boksih od 2-4 in so precenili svoje zmogljivosti, a to je vsakoletna zgodba. Itak šteje neto čas, ne vem, kam se gužvajo naprej, če ne morejo držati predvidenega tempa. Bilo je veliko prehitevanja in skakanja sem ter tja, a zajčkov sem se vztrajno držal. Vreme se nas je malo usmililo in nehalo je snežiti. Bil sem primerno ogret na delovno temperaturo in mi je bilo prav toplo. Vneto sem se tudi izogibal lužam, kupom plundre, saj nisem želel biti takoj čisto premočen, saj me je čakal še en krog. Na vsaki okrepčevalnici in vodni postaji sem upošteval navodila zajčkov 'VSI PIJEMO' in prav je bilo tako.
'HA-HU ... energija je tu' in 'Počutim se ... ODLIČNO' se je večkrat slišalo iz ust zajčkov in njune skupine tekačev, seveda tudi iz mojih ust, saj sem dolgo bil zraven njih, povsem v skupini, vse do okrepčevalnice na Dunajski cesti, torej do nekje 18 km. Takrat sem na okrepčevalnici očitno hitreje popil svoj kozarec vode in stekel malenkost naprej in bil zelo dolgo kakšnih 50, največ 100 metrov pred njimi. Kmalu so nas na Dunajski začeli ločevati in gneča se je sprostila. Tisti, ki smo šli v drugi krog smo tekli po desni strani, tisti, ki pa so zaključevali z 21. km pa so tekli po levi strani ceste in na kongresnem trgu zavili v cilj. Tam je bil za mano tudi prvi krog. Pretekel sem ga približno v času ene ure in oseminpetdesetih minut, skoraj kot načrtovano. Občutek, ko zavijaš v drugi krog je fenomenalen. Prav tak je bil občutek tudi v nogah. Gneče na progi ni bilo več. Nisem pa bil povsem osamljen. Spredaj tekači, za mano tudi, kdo je rekel, da bom tekel sam? Pa gremo še enkrat naokoli.
Že na Aškerčevi sem začutil hladnejši zrak, mokroto v copatih, premraženost prstov na nogah,... vendar še ni bilo problemov, no, do Večne poti. Tam je bilo še največ plundre na cesti , začel je pihati veter in dobesedno me je začelo malo zebsti, predvsem v prste na nogah. Planiran tempo je padel in zajčka za 4:00 sta me prehitela. Razen da me je zeblo in ni bilo več tiste prave energije od 30 km dalje, sem se vseeno počutil vredu. Glava je še vedno delovala 100%, kot sem se pripravil. Noge sem imel totalno premražene in mokre. Večkrat sem celo zahodil kakšen odsek, saj so se mi začeli pojavljati krči v prstih na nogah zaradi mraza. A kljub temu in kljub padanju tempa sem se trudil do konca. Zopet na Dunajski, ko sem zadaj že zagledal zajčka za 4:15, sem stisnil še zadnje moči. Vso pot do cilja sem nato tekel pred njim in me ni prehitel.
Ko sem se bližal cilju, je napovedavalec rekel: 'V cilj prihaja tudi Gregor Štrakl'. Vesel sem bil vso pot, a so se mi usta raztegnila do roba ušes. Občutek, ko prvič prečkaš ciljno črto maratona, svojega prvega maratona, razdalje 42.195m, je nepozaben! Zaveš se, da si naredil ogromno, da si ga premagal, se med treningom odrekal mnogim stvarem, a ves trud je s tem poplačan! Po prihodu v cilj sem pričakoval vsaj kakšen čaj v ciljni areni. Ničesar, samo medalja, majica in mrzla, ja mrzla voda. Še sreča, da je bila tam Andreja in je imela moja oblačila v nahrbntniku. Tako sem lažje popil pivo s prijatelji in smo veselo podebatiral.
Če je kdo hotel dobiti kaj toplega vase, je moral iti na Trg republike, a do tja marsikdo ni zavil, saj ni bilo nič označeno in so premraženi odšli do svojih oblačil, kjerkoli so jih že imeli. No, do tja sem tudi sm prispel po pol ure od prihoda v cilj. Sem zvedel ,da so tam vsem udeležencem delili tudi torbe, pa sem se sprehodil do tja. Kako je pasala topla juhica! Ko bi jo le prej dobil, da me ne bi tako zeblo. No, tam je bilo poleg juhe na voljo še čaj, sadje, čokolada, piškoti,... Ni mi jasno, zakaj jim je ostalo toliko sadja. Aja, marsikdo sploh ni vedel za to okrepčevalnico...
Neto ura mi je pokazala 4:17:01. Pa kaj, nisem najhitrejši, pomembno je, da sem zmogel in zmagal za Urha, za Andrejo, za Ulo, za tudi sebe in mojo dušo! To je bil moj prvi maraton, a definitivno ne zadnji!
Na 10 km je startalo 4.432 tekačev, na 21 km 6.168, na 42 km pa 1.123. Skupaj udeležencev v nedeljo: 11.723 tekačev. Če štejemo še 4.541 šolarjev, dijakov in najmlajših na Lumpi teku, je skupaj na 17. Ljubljanskem maratonu teklo 16.264 udeležencev. Kar je precej manj, kot je bilo prijavljenih.
Tale maraton sem ves čas tekel z mislimi na geslo, ki se mi je nekaj časa nazaj utrnilo v glavi: Z vsakim korakom bližje 'zdravilu' proti slepoti. In če povzamem, da med tekom naredim cca. 160-170 korakov na minuto, sem torej pri maratonu naredil približno 42.000 korakov. Urh, enkrat bova skupaj prišla do koraka, ko me boš lahko pogledal v oči, me videl in rekel: 'Ati, star si že!'.
Urh, ponosen sem nate!
Hkrati se moram zahvaliti še svoji družini, ker me je podpirala in dejansko bila prikrajšana zaradi marsikaterega treninga, predvsem tistih dolgih, ki so trajali nekaj ur. Enkrat se vam bom že oddložil. Če ne prej, pa pri naslednjem maratonu.



( 1 Glas )
Spletni bonton
Skupaj lahko naredimo splet prijaznejši. Upoštevajte spletni bonton in pred objavo razmislite, kaj vaš komentar pove drugim o vas.
Če pri komentarjih naletite na težavo ali napako, nam to sporočite, za kar se vam vnaprej zahvaljujemo.