32. maraton treh src

kot bi se lahko reklo temu zapisu, ker pač sem že namenil nekaj besed o tej državi v kateri sem sedaj že več, kot mesec in pol in, ker se bliža počasi a vztrajno tudi čas vrnitve domov.

Kaj bi lahko na kratko rekel o tej državi, kjer narava res navdušuje vse ostalo pa bolj ne. Kot sem slišal nekoga reči, kar be bog ustvaril je res fenomenalno a kaj, ko je vse tisto kar je naredila človeška roka potem pokvarilo celotno sliko. 

Čeprav sem že kar domač v teh državah Balkana pa se še vedno sproti čudim temu kar vse so ljudje tukaj sposobni narediti in kako je tukaj življenje. Mogoče bo za koga, ki sem pride na krajši obisk vse skupaj zanimivo, smešno, mogoče na trenutke celo absurdno, a dvomim, da se bi lahko privadil na življenje tukaj, na navade in na obnašanje. Pa ne mislim na pregovorno balkansko ležernost, pač pa bolj na ignoranco, predvsem imam tu v mislih na ignoranco do sobivanja. Ker je zame pač velika vrednota, da spoštuješ ljudi s katerimi sobivaš je pač tu življenje zame skoraj nemogoče, če to gledam na dolgi rok, kot rečeno z lahkoto pa pridem sem za par dni in se pač vedno znova čudim teku, kako, se nekdo non stop tišči pred tebe, pa naj si bo to v prometu, trgovini, na pločniku.... Ampak, to sem pač jaz, za nekoga drugega je to pač malenkost, ki jo sploh nebi opazil. 

Albanija se seveda ne razlikuje od ostalih držav v regiji tudi po kupu smeti, ki ležijo povsod za cesto v grmovju in ne vem še kje. Res je, da se trudijo in vsaj dele mesta, kjer so turisti poskušajo vzdrževati čiste, ampak vse ostalo pa je blago rečeno katastrofa. Ampak to spet moti mene, mogoče nekdo drug tega sploh ne bo opazil. 

Ker sem blizu morja sem izkoristil tudi to in sem šel malo pogledat obalo. Z eno besedo, ni me prepričala in, kar hitro me je minila ideja, da bi se za dopust vrnili sem in preživeli kak dan tu. Mesta so prenatrpana, ni prostora za parkiranje, plaže so bolj meh in že sedaj je pomalo kaotično, tako da me sploh ne zanima, kako je poleti, ko se sem zaženejo trume turiste odkrivati "bisere" Balkana.

Pod črto, da ne dolgovezim, če si kdo želi preleteti to državo vsekakor priporočam, narava vas bo osupnila, bodite pa pripravljeni na visoke cene, kaos na cesti in še kaj se bo najdlo.

Pa, da ne bom samo govoril o naravi...

 beseda, ki se danes sliši in uporablja tolikokrat, da se zdi že kar obrabljena. Toliko, kot se danes ukvarjamo s tem kaj je prav in kaj ne, ko gre za vzgojo naših otrok se po moje nismo kot družba še nkoli. Pa, a res to pomeni, da je bila vzgoja, ki smo jo bili deležni mi tako napačna in ali je je res vse to poglabljanj, ki ga danes slišimo in občutimo na vsakem koraku toliko boljše in doprinese k boljši vzgoji? Jaz nikakor ne bom v tem zapisu sodil o tem, še manj pa pametoval kako naj kdo vzgaja svoj podmladek, lahko pa naredim nekaj primerjav in vzporednic z vzgojo, ki sem jo bil jaz deležen in z vzgojo, ki jo poskušam dati svojim otrokom.

Ker sem pač odraščal, kot bi se reklo v nekih drugih časih sem bil deležen drugačne vzgoje, kot so jo otroci danes, to je mantra vseh okoli mene. Jaz se s tem nikakor ne strinjam. Zakaj drugi časi, kaj je tako drugače od takrat, ko sem jaz odraščal od tega časa v katerem sedaj odraščajo otroci. Ja, se strinjam tehnologija napreduje, pa saj je tudi v mojih časih. Za primer v mojem zgodnjem otroštvu še doma nismo imeli telefona, smo se pač znašli brez njega, takoj ko smo ga dobili smo ga začeli uporabljati. Enako je bilo še z drugimi rečni od programov na televiziji pa od tega, da smo na enkrat vsi imeli mopede, da smo se vozili. Torej, vseskozi je v družbi nek napredek in vseskozi družba odrašča in živi s tem, zakaj bi torej bili sedanji časi tako različni od drugih.

Jaz vem v čem je težava, ni težava v napredku, težava je v tem, da se predvsem starši v tem obdobju vse preveč pehamo za tem, da bi imeli čim več tega napredka, za razliko od naših staršev, ki so življenje jemali z večjo mero zdrave pameti in so poleg pehanja za dobrinami znali svoj čas posvetiti tudi drugim rečem. Jaz zase lahko rečem, da me je oče skoraj povsod jemal s sabo, pa naj bo to na kake obiske, ali pa če je šel h komu kaj pomagat delat, še celo v službo. Torej je svoj čas v veliki meri delil z mano. Za razliko danes, ko gledam, da je prioriteta večine otroka odložiti nekam za dve uri in naj se ukvarja z njim kdo se hoče. A to naj bi bila vzgoja otroka.

Še ena primerjava. Jaz sem v moje odraščanju imel točno določene zadolžitve, ki so se večale glede na starost. Najprej so to bile malenkosti, kot je pospravljanje svojih stvari, ki pa so potem preraščale v dajanje vednjo več, od tega, da sem moral že pred šolo nakrmiti živali, do tega, da sem hodil v trgovino, ki ni bila za vogalom (pol ure peš v eno smer), do tega da sma s sestro izmenjaje pomivala posodo po nedeljskem kosilu…. Seveda mi to takrat niti malo ni bilo v neko veselje a dejstvo je, a ti take stvari dajo ne samo neko disciplino pač pa tudi samozavest, saj tako dobiš občutek, da ti starši zaupajo in, da verjamejo.

Zato jaz danes z lahkoto dam svojemu 10 letnemu sinu denar in spisek za v trgovino, ki k sreči ni pol ure od doma, ampak vseeno. Ne samo, da si lahko s tem, ko gre potem tudi sam zase kaj kupi, kot nagrado v prvi vrsti dobi občutek, da je za nekaj odgovoren, da se mu zaupa in prav ta občutek je največ, kar se mene tiče.

Pa še ena primerjava. Sicer je res, da sem jaz otroštvo preživel na vasi, ampak vseeno, nas je bilo kar nekaj otrok, ki smo se družili imeli določene punkte, kjer smo se zbirali in se igrali. Prav tako imajo danes naši otroci več kot dovolj prostora za igro in šport a težava je največkrat v tem, ker jih mi ne spustimo na ta igrišča brez nadzora. Zakaj je temu tako je zame neznanka, ampak, jaz res ne vidim razloga zakaj nebi spustil svojega deset letnika samega na igrišče brez nadzora. Jaz mu zaupam, da bo šel tja kamor sma se dogovorila in, da bo tudi domov prišel ob dogovorjenem času.

Najbrž bi se moral malo dotakniti t.i. permisivne vzgoje, ki sedaj k sreči že malo zamira, je pa bila svoj čas absolutni hit. Jaz sem vsekakor nasprotnik temu, ne samo, da temu nasprotjem, absolutno zagovarjam to, da mora otrok imeti točno določene meje in postavljena pravila, da se ve kaj se lahko, kaj se sme in kaj se mora. Seveda se tu dopuščajo korekcije glede na situacijo v danem trenutku, ampak princip mora biti cel čas v smislu, da se vejo kakšna so, če rečem po športno pravila igre.

Sedaj bi se z lahkoto še zaplezal v šolanje in to kako smo pravzaprav starši tisti, zaradi katerih se otroci borijo za ocene, da se niti ne dotaknem momenta, ko slišim, da starši v šoli ocene celo izsiljujejo. Pa do tega, ko starši na vso silo otroka porivajo v nek šport ali pa v kako drugo dejavnost. Kot rečene raje ne bom šel v to polje, ker je to res lahko potem »never ending story«.

Za zaključek bo najbolje, da še enkrat poudarim, otroci so vedno enaki pa ne glede v katerem obdobju odraščajo in vsakdo, ki se bo malo ozrl nazaj si bo to z lahkoto priznal. V veliki večini smo starši tisti, ki pa smo se spremenili v odnosu na naše starše in najpogosteje, če ne kar vedno smo ravno mi razlog za to, da so otroci taki, kot so. Prej ko se bomo tega zavedali, prej na in tudi otrokom bo bolje. Pustimi torej otrokom, da so točno to, otroci torej, mi pa bodimo predvsem njihovi voditelji v svet odraslosti, ki jim ob enem damo določene zadolžitve in zaupanje.

Mogoče še čisto za konec poslušajte nekaj o tej temi TU, TU in TU, se mi zdijo taki fini pogovori o teh temah.

Torej bodite zdravi, predvsem zdrave pameti.

 praznik dela. A pa vemo za kaj pravzaprav gre pri prazniku dela. Ja itak bo vsak vedel povedati zakaj se praznuje praznik dela. Prve delavske demonstracije davnega leta 1886 v Chicagu, no tudi kasneje so se na ta dan večkrat organizirale demonstracije delavcev. No pri nas se je še za časa juge na ta dan organiziralo velike piknike za delavstvo, noč pred tem pa kresovanja, seveda pa ne smem pozabiti obvezne budnice z pleh muziko.

Šlo naj bi torej za praznik delavcev, ki delajo. Na tem mestu se mogoče lahko legitimno vprašam ali pač delavci imamo kaj za praznovati, ali pa je v tem času ta dan lahko bolj namenjen tistim, ki imajo koristi od delavcev.

Po moje bolj to drugo, čeprav pa lahko v isti sapi rečem, da pa se tu in tam začnejo kazati zametki nečesa kar bi lahko bili boljši časi za delavstvo. Tu in tam so nekateri že začeli spoznavati, da pa je dober delavec ne v prvi vrsti strošek za lastnika firme, ampak najprej nekdo, ki s svojim delom in znanjem omogoča, da lahko današnji moderen fevdalec na dan kot je 1. maj praznuje in uživa sadove, sadove, ki jih je pridobil predvsem ali pa bolje rečeno samo za to, ker mu jih je omogočil Delavec (namenoma z veliko). Seveda so to šele zametki, ki se začenjajo pojavljati in to najbrž samo v gospodarskih podjetjih, kjer po pričevanju nekaterih Delavec začenja dobivati na veljavi, pa ne samo to, za svoje delo in znanje, ki ga je pripravljen vložiti v podjetje za to dobi tudi pošteno plačilo.

Ampak, kot rečeno so to šele zametki, ki pa bodo glede na trg in povpraševanje po dobrih Delavcih vedno bolj postajali vsakdanjost.

Težko pa bi lahko isto rekel za odnos do delavca, ki dela v neki državi ustanovi. Za večino teh velja bolj načelo, da pač so nujno zlo in le malo kdaj so ali bolje rečeno smo prikazani, kot nekdo, ki je nujno potreben za to, da država deluje, da država lahko proizvede potem Delavca, ki bo potem delal v zgoraj opisanem podjetju, ki bo zopet s svojim delom pripomoglo k temu, da bo država še boljša.

Vse dokler pa bo percepcija o ljudeh, ki delajo v državnih ustanovah, kot, da je to nekdo, ne bodi ga treba, pa to ni percepcija samo tistih, ki delajo v gospodarstvu, pač pa tak občutek daje tudi država, ja do takrat pa bomo ali pa smo v velikem problemu.

Kakor koli, danes velika večina Delavcev in delavcev praznuje praznik dela, pa še jutri ga bodo, eni pa smo bili v nočni pa še to za nameček v tujini a žal z grenkim priokusom o tem, koliko smo vredni in vrednoteni za to kar delamo.

Živel 1. maj!

en teden celo čez 50 kilometrov teka sem spravil skupaj. To pa je za mene sedaj že res dober rezultat. Na koncu to pomeni, da sem v aprilu pretekel 220 kilometrov. Glede na to koliko sem tekel zadnja leta je to sedaj pa že res spodobna kilometrina. No, po pravici sem nekako načrtoval, da bi se vsaj poskušal približati 200tki, tako, da je tole že kar nadstandard.

Pa še nekaj je dokaj razveseljivo, da ne samo, da sem res spodobno povečal število kilometrov, kar lepo se zvišuje tudi tempo teka, sploh, če se odločim, da tečem malo hitreje mi to z lahkoto uspeva. Roko na srce pa še vedno prevladujejo teki, ki so počasnejši in s tem tudi z lepo nizkim utripom srca. 

Nisem pa nekaj drastično dvignil same ure, ki jih posvetim športu, tako še vedno posvetim športu nekje med 9 do 11 ur na teden, kar se mi zdi kar OK in mi ne povzroča občutka utrujenosti, prej nasprotno. Kombinacija teka, vaj za moč in pa kolesa (beri spinerja), ker sem pač sedaj primoran menjati kolo za spining v fitnesu. K sreči še malo pa se bom lahko spet usedel na kolo in se malo zapeljal po domačem makadamu.

Kakor koli šport je del mene in vsak napredek pa tudi če je še tako majhen je za mene super in nov motiv. Komaj pa čakam, da pridem domov, da lahko začnem z še enim posebnim trenigngom.

 pa ne tista, ki jo vsi pričakujeta, kako na najbolj učinkovit način zmanjšati svojo maso, čerpav roko na srce je tudi to ena od tem, ki se jim nikoli ne pride do konca.

Ampak, ne tokrat bom nekaj napisal o posebni dieti, ki se jo jaz poskušam iti. Res je, da to delam tako postopoma in opažam, da mi kar ratuje. Najprej pa neizpodbitno dejstvo, ki pa je, da danes brez pametnih naprav življenje skoraj, da ni možno, sploh, če hoče biti kolikor toliko "ap tu dejt" kot bi se reklo. Kje si recimo jaz ne znam predstavljati življenja brez pametnega telefona. Eno in zelo pomembno je recimo elektronsko bančništvo. Tega si res ne znam več predstavljati, da bi se na primer moral vrniti pred okence v banki ali bog ne daj na pošti in tam urejati razno plačevanje in ne vem kaj še vse. Torej to je prva in vsaj za mene zelo pomembna stvar. Naslednje je spremljanje elektronske pošte. Saj ne, da bi dobival na tone pomembnih sporočil preko e maila, ampak tu pa tam pa le dobim kako stvar in res si ne predstavljam več, da bi moral za vsako tako reč imeti računalnik in preko njega komunicirati. No, tu je nato všteta komunikacija še preko vsemogočih aplikacij za sporočila, ki jih imam, ker pač vsak uporablja nekaj svojega, ampak tudi na tem področju načrtujem temeljito redukcijo, takoj ko se vrnem iz Albanije, ker pač sedaj rabim nekaj kanalov zaradi službenih potreb, ki pa jih po vrnitvi več ne bo in zato bo na sporedu temeljita čistka. Kaj bi se še lahko najdlo, kot nepogrešljivo, no mogoče spremljanje novic. No tu sem že pred časom naredil temeljito čistko in imam za spremljanje novic samo še dve aplikaciji, pri čemer mi je zelo žal, da je ena skoraj neuporabna, ker je tako nepregledna in to je aplikacija MMC, zato večini stvari preberem na aplikaciji N1. No, da bom pošten lahko izpostavim še Youtube, kjer pa v večini spremljam par kanalov, ki me zanimajo, najbolj pa mi pride prav, ko hočem kaj sam narediti ali popraviti, ker se na tem kanalu ziher najde kdo, ki je to že naredil in pa seveda tudi posnel. Čisto za na konec pa je tu aplikacija za podkaste, ki je v bistvu najbolj uporabljena aplikacija, ampak jo ne štejem sploh pod uporabo telefona, saj podkaste poslušam in zraven delam še nekaj, ali se vozim ali sprehajam ali nakupujem, ali tečem.....

Tako, počasi se spisek aplikacij in stvari, ki so vsaj zame nujne končuje.

Sedaj pa dieta. Že pred časom sem zbrisal FB, ker se mi je zdel kot omrežje totalno neuporabno in samo izguba časa. Twiter sem zbrisal že veliko pred tem, sedaj pa je na vrsti Instagram. Najprej sem "zmjutal" storije od večine kateri sledim, obdržal sem mogoče 5%. naslednji korak pa bo popolna ukinitev profila. In tako bom postal kar se tiče družbenih omrežij, kot bi se reklo nedružbenoomrežen. Ali je to dobro ali ne ne vem, najbrž, da je, če ne druga bom uporabil čas, ki sem ga do sedaj preživel na teh kanalih za kaj drugega, ne bom pa trdil, da za kaj boljšega, to bo pokazal čas.

Ne, to zadnje je bolj za hec, siguren sem, da s tem ne bom nič na slabšem, kvečjemu na boljšem, roko na srce me že sedaj ne zanima preveč kaj delajo drugi, ampak sem pač to do sedaj silom prilike videl, od sedaj dalje pa še to ne bom...

 je zadnji stavek podkasta, ki ga bom tokrat vsem toplo priporočal v poslušanje. 

Ker namreč živimo v časih, ko je denar in samo denar pomemben in, ko jih veliko samo gleda kako bi na najlažji način prišli do njega, predvsem pri tem mislim na mladino, ki so na družabnih omrežjih, kjer ne manjka takšnih in drugačnih finančnih influenserjev.

Torej priporočam poslušanje in ob enem apeliram na vse, da ne nasedajo raznim prevarantom in, da če že hočejo naložiti kake presežke naj bodo previdni. Seveda pa s tem ne strašim, ampak samo opozarjam in sem mnenja, da je denar potrebno naložiti a to storite pametno.

Aha pa še LINK do podkasta, upam, da bo poučen.

 ker je pač to tudi eden od mojih načinov preživljanja prostega časa. Ja branje knjig. No tokrat imam kar lep izbor prebranih knjig, seveda so vse bile prebrane ali pa še bodo v e obliki.

Torej, po dolgem času ena iz biblosa, lahkoten krimič Mrtvi tek, zgodba, ki opisuje fiktivno dogajanje v času med dirko Tour de France, ki je pri nas zadnje ase nadvse popularna, predvsem po zaslugi naših odličnih kolesarjev. Torej, tu gre za zgodbo o mladeniču, ki ga na čuden način porinejo na dirko, da bi razrešil zločin, ki se dogaja znotraj dirke same. sama zgodba je taka, da bi bila glede na vse preteklo dogajanje v kolesarskih krogih prav lahko tudi mogoča.

Potem sem prebral še en krimič z naslovom And than she was gone, zgodba o nadobudnem mladcu, ki si želi postati detektiv in včasih že kr malo preveč nadobudno raziskuje umor, ki se je zgodil v parku. No na koncu se kljub vsemu izkaže, da je da kako imel prav, ko je trdil, da policija nima pravega morilca. Lahkoten krimič ravno za poletne dni, ki prihajajo. Sem pa na bralnik naložil že nadaljevanje.

V branju imam zadnji del lahkotnega branja zopet iz biblosa Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, se mi zdi, da tretji po vrsti in tudi zadnji, Zdi se mi, da ni več tko zabaven a še vedno na trenutke iskren in iskriv. Zopet knjiga, ki bi z lahkoto bila popolnoma resnična. Priporočam vse tri v branje.

No v branju pa imam še knjigo 1984 od Orwela in zadnje Rimljane od Scarrowa. Tako, da nekaj se je, nekaj pa se še bo prebralo.

Z nestrpnostjo pa čakam dva slovenska krimiča, da prideta na biblos.