"prostovoljni mus" , kot bi včasih temu rekli je namreč tale saga z cepljenjem in način kako držav na vse možne načine poskuša prisiliti prebivalce k cepljenju. Zadnji primer je izjava ministra Hojsa o tem, da v službo lahko hodijo samo policisti, ki so preboleli ali bili cepljeni proti Covid19, ostalim pa bi kar odpovedal pogodbe o zaposlitvi. Ni kaj kar pogumna izjava, sploh glede na to, da v policiji po nekaterih podatkih niti polovica ni cepljena in glede na to, da je zasedenost operative nekje na po moje slabih 75 procentih.

Ampak, pustimo to in se raje dotaknemo dejstva, da je Slovenija z eno najnižje, če kar najnižjo stopnjo cepljenih v EU in ob enem takoj vprašanje zakaj je temu tako. Še prej pa obvezno pojasnilo, da to ni nikakršna propaganda za cepljenje, čeprav sem se sam dal cepiti in bom tudi pojasnil zakaj, sam še vedno zagovarjam svobodo odločanja vsakega posameznika, ki pa se mora zavedati, da bo moral nositi svoje breme odgovornosti.

Torej najprej, da pojasnim zakaj sem se dal cepiti. Ne vem mogoče sem to že zapisal, pa še vseeno mogoče še enkrat ne škodi. Namreč sam sem bil cepljen proti marsikateri bolezni v bistvu sem se zaradi službe večkrat kar pojavil na spisku in se ne jaz, pa tudi ne poznam katerega koli od nas, ki bi se spraševal zakaj se mora cepit ali pa pomisleke o tem ali je cepivo varno, kratko malo smo se cepili in konec. Eden takih primerov je bil čas t.i. begunske krize v katero sem bil vpet od samega začetka pa do konca. Ker pač smo bili ves čas tega dogajanja v bolj ali manj tesnem stiku z ljudmi, ki so prihajali z rizičnih okolij, kjer razsajajo bolezni, ki jih v razviti Evropi ne poznamo so nas zopet enostavno nek večer pred nočno službo pozvali, da se odpravimo v nek gasilski dom, kjer je bila ekipa zdravstvenih delavce s cepivi in zopet smo se vsi cepili zoper te nevarne bolezni, sam še dobro ne vem točno za katere bi moral pogledat v cepilno knjižico. No zadnje tako srečanje s cepljenjem pa je bil odhod na delo v begunski center v Grčijo in zopet sem bil pred odhodom tja cepljen. Torej imam sam več kot zadosti izkušenj s cepljenji takimi in drugačnimi in razen bolečih ramen, ki pa so po večini posledica še najbolj zakrčenja mišice ob vbodu, kakih drugih hudih posledic nisem imel nikoli. Tako to je moja izkušnja.

Sedaj pa se vrnimo k nizkemu številu cepljenih in vzrokih za to. Po moje je potrebno razloge iskati v neprimerni komunikaciji, ki se vleče cel čas te pandemije, epidemije ali kakor koli hočete to poimenovati. Nezaupanje ljudi je vsesplošno, ljudje ne zaupajo "stroki", zakaj pod narekovaji, gre namreč za to, da že same menjave v teh kao strokovnih krogih, ki so se vršile so dajale ljudem nezaupanje v njih. Informacije, ki prihajajo vsak dan med ljudi so nekonsistentne in izpodbijajo ena drugo in to se vleče že cel čas tega stanja. In v stanju ko vlada tako nezaupanje do vladajočih in stroke, kar je v našem primeru skoraj eno in isto se dogajajo stvari, kot se sedaj, da ljudje enostavno iz protesta do vsega zavračajo tudi tisto za kar se ve, da bi bilo za njih kot družbo dobro. In to je lahko edini možen pravilni odgovor, torej zavračanje zaradi protesta do vsega kar se dogaja okoli nas zadnje časa, torej ukrepi, ki so nesmiselni, zastraševanje ljudi, prelaganje odgovornosti na ljudstvo in še in še so stvari, ki so ljudi pripeljale do tega, da se v znak nestrinjanja pač sedaj enostavno nočejo cepit.

Ja, po moje je to edina možna razlaga, saj v času ko je naše življenje na vsakem koraku prepleteno z znanstvenimi presežki, ki jih brez vprašanj uporabljamo, tu imam predvsem v mislih vse pametne naprave, ki nem ne le olajšajo naše življenje, pač pa smo dobesedno postali sužnji le teh, ko klikamo na vse mogoče "se strinjam" in podobne kljukice na naših pametnih napravah, brez, da bi vedeli kaj to pomeni, pa ob enem ne verjamemo znanosti, ki je ustvarila cepivo, ki bi nas bolj ali manj lahko vrnilo v normalne tire...

Pa še čisto za na konec, sedaj, ko imamo cepivo, ki če ne drugega vsaj mnogo olajša potek te bolezni in bi zaradi cepljenja lahko razbremenili zdravstvo, kar je v bistvu ključen problem v tem času, bi bilo potrebno jasno in glasno ljudem povedati, dejstva, kot recimo cepivo je, zdravstvo je zmožno sprocesirati toliko in toliko ljudi in ko se bo začelo dogajati, da bodo ljudje umirali, ker enostavno ne bo več kapacitet za zdravljenje, potem pa je res odgovornost na nas oz. na tistih, ki sedaj iz protesta zavračajo cepljenje in pa seveda ne pozabimo ljudje na račun kovidnih bolnikov umirajo tudi zaradi drugih bolezni, pa jim mogoče nebi bilo potrebno.

Torej, če ste med tistimi, ki se ne cepiti samo zaradi tega ker bi radi dali "kontra" nekomu, potem naj vam bo jasno, da dajete kontra samo samim sebi.

Drugače pa kot vedno pamet v glavo in ostanite zdravi.

 nadaljevanka, ki je najlažje dostopna na Netflixu, verjamem pa, da tudi kje drugje vas bo kot je mene potegnila vase. Priznam, da sem se na začetku kar malo mučil z gledanjem a vse skupaj postane s časom vedno bolj zanimivo in napeto. Gre za vrhunsko domišljen scenarij, čeprav na prvi pogled zgodba mogoče nebi bila zanimiva, ko človek sliši, da se je skupina roparjev zaprla v nacionalno tiskarno denarja in sedaj tiskajo denar in ga bodo poskušali ukrasti, ampak na kak način pa se vse skupaj zapleta in razpleta pa nam da vedeti da gre za res prefinjeno domišljeno zgodbo, ki se nato še nadaljuje. V glavnem, če se dolgočasite ob večerih, ki bodo čedalje daljši se vam splača pogledat, zna bit, da boste pogledali več ko en del na enkrat...

                                                        slika vir: google.si

V soboto 04.09.2021 sem se odpeljal v Šentilj, da bi naredil dober trening na Šentiljski planinski poti. Odločil sem se za zadnji del poti in sicer BELNA - BRLOGA - Kmetija KRSNIK - Kmetija EFERL - Kmetija GAUBE. 

Za razdaljo 14,82 km in 540 v.m. sem potreboval  1:53.46 .

Nazaj , pa sem šel z pohodniki, ki ga je organiziralo PD Paloma Sladki Vrh.

                                      Dober trening na Šentiljski poti

1. Gostilna Belna                                         06:53

2. Brloga                                                       07:32

3. Kmetija Krsnik - Cirknica                         08:05

4. Kmetija Eferl - Kaniža                              08:20

5.  Kmetija Gaube - Šentilj                           08:46

V prijetni družbi sem se s pohodniki PD Paloma vrnil nazaj do gostilne Belna.

                                      Okrepčilo pri kmetiji LEBER

V sredo 01.09.2021 smo se z družino odpeljali v Mozirje , kjer je zaposlena Zdenkina sestra, ki me je prosila, da bi jim porezal živo mejo. Okoli 12:00 ure sem končal z delom, nato pa smo se odpravili v Mozirski gaj.

Mozirski gaj je park cvetja in etnografski muzej na prostem v Mozirju, ki so ga slovenski vrtnjarji in domačini uredili v 80 -ih letih 20. stoletja. Nastal je iz zaraščene trške gmajne , v kateri so bila divja odlagališča smeti. Tako so oskrunjeno naravo spremenili v cvetlični park.

 leta so za nami in s tem tudi dopusti in počasi se spet začne šola in ko sem ravno začel razmišljati, da kaj napišem o svojem športnem udejstvovanju, pa sem zjutraj na poti na Valu202 slišal prispevek iz para olimpijskih igre, ki se te dni odvijajo v Tokiju. 

Me je postalo kar malo sram, nekaj zaradi tega, ker sem se hotu nekaj hvalit s tem kolk sem prešportal v tem letu, nekaj pa zaradi tega, ker se v bistvu teh športnikov skoraj ne omenja. Ja, res po eni strani mi je lahk mal nerodno, ker sem zdrav kot riba in to, da vsak dan naredim nekaj za svoje zdravje v obliko športa sploh konec koncev ni neki dosežek, sploh, ko se primerjam z športniki invalidi. Še bolj žalostno je, da vsi kujemo v zvezde športnike, ki so popolnoma zdravi, no saj ne rečem, tudi oni se veliko odrekajo za doseganje vrhunskih dosežkov a v primerjavi z para olimpijci so nula. 

Torej kar pustim lepo na strani moje športne dosežke in črto potegnem konec leta. 

Če pa še grem malo na aktualne dogodke tega časa. V zadnjem času beremo, da zdravstveno osebje množično zapušča delo v bolnicah. Nič čudnega, če se mene vpraša, vsaj malo mi je znano kako naporno je delo v turnusu, kako naporne so nočne še posebej, ko je ljudi ki delajo (pre)malo, kako je to, da bi bil prost več kot zakonski en vikend samo še pobožna želja in kako so ljudje, ki so vedno prvi ko se deli delo, vedno zadnji, ko se deli plača. povrhu vsega pa se lahko v medijih zasledi, kako so zdravniki hodili samo do vrat bolnic se štemplali in nato šli delat v privat prakse, kako se pri določenih posegih za katere se čaka nekaj let pri nas, lahko pri istem zdravniku to uredi v rekordnem času in to celo v privat praksah v tujini, najbrž berete necenzurirano.si, če pa ne pa kliknite kdaj, prevečkrat pa vseeno ne, ker vam je lahko slabo...

Torej, kot bi se lahko reklo na zahodu nič novega, ali pač, no to bomo še videli, namreč famozna "delta" je vse obsežna in nenormalno kužna a čeprav se zaenkrat vladajoči otepajo ponovnega "lock downa" pa se nikoli ne ve kak predlog da kateri od "strokovnjakov", ki pač, kot nam je že sedaj vsem bolj ali manj jasno delajo po nareku, koga pa presodite sami. Ostaja pa ena stalnica, to je neprestano bombardiranje ljudi z kovidom, a žal je to polno negativizma, strašenja in nemalokrat tudi ustrahovanja, a vsi vemo kam to vodi in ne sigurno ne v smer kamor ustrahovalci želijo.

Sem pa med dopustom tudi prebral nekaj dobrih knjig in pogledal kaj zanimivega in tudi to kmalu pride na vrsto, aja pa še tretjič sem začel gledati Game of thrones in ja ne boste verjeli še vedno vidim kaj prvič...

od tega, da je lahko življenje lepše. In do tega je prišlo včeraj, ko sem se spet zapletel v neplodno debato na Twiterju, pa kljub temu, da se poskušam izogibati temu sem včeraj spet padel v eno in po njen dokončno zbrisal profil in naredil temu konec.

Namreč ne samo, da vem, da so te debate itak nesmiselne, sploh ko gre za družabna omrežja, pa so te še toliko bolj butaste, ko se spustiš v debato z ljudmi o stvareh, ki so is, da ta ko rečem iz mojga "foha" pa na koncu ne morem prit do konca. 

Torej kaj se zadnje čase dogaja, tu mislim predvsem na Twiter, ki je iz omrežja, ki je še pred nekaj leti ponujal, kratke domislice, tu pa tam kako dobro povezavo, do kake vsebine, je danes prešel, na to, da vsak vsem vsiljuje svoje mnenje o stvareh o katerih nima pojma, da je komentatorstvo, ki je včasih bila domena predvsem športnih kavč selektorjem, prišlo na nivo, da je vsak, zdravnik, policaj, politik, učitelj, farmacevt, imunolog, prehranski guru, in ne vem kaj še vse. Glavna stvar je, da se vsak strinja samo z tistim, ki je res popolnoma isto misleči in, da je vsako odstopanje takoj deležno ne samo nestrinjanja ampak tudi žaljenja. 

In potem je takoj na mestu tu vprašanje, a mi je res treba tega? koliko koristnih informacij pa sem v tem času zares dobil? Odgovor je na dlani, bore malo ali zanemarljivo, mogoče namig za kako dobro knjigo ali za kak izlet a v zelo mali meri, vse ostalo pa samo natolcevanja, pametovanja in žaljivke in ja res je tega mi ni treba.

Torej na koncu mi ostane FB na katerem pa že nisem objavil lastne objave lep čas, mogoče tu pa tam kak spomin na preteklost ali delitev kake po mojem mnenju dobre vsebine in edino zaradi česar ostajam na FB je zaradi parh skupin od katerih dobim nekaj zanimivih informacij, recimo kake spo razmere na tekaških progah pozimi ali pa če kdo kaj dobrega zašpila na frajtonarco, tu pa se za mene stvar konča. Pa ostaja še Insatgram, da malo pofirbcam kje se kdo potepa in, da dobim kako dobro ideja za kak izlet.

Medijev je nešteto in z zdravo mero pameti lahko vsak izlušči informacije, ki so za njega pomembne in niti malo ni potrebno, da bi ne meni ne komur koli drugemu kdo vsiljeval svoje kvazi mnenje preko družabnih omrežij. 

V soboto je ob Soboškem jezeru potekal že 3. Expano nočni glow tek. Tekači smo lahko tekli na 4,35 km in 8,70 km razdalji. Letos sem se odločil za krajšo razdaljo, zaradi vročine. Mislim, da sem se odločil pravilno. Za 4,35 km sem potreboval 22,23 min.

 kot lani. Torej avgust je tu in že se vrstijo pozivi k temu, da se naj vsi vrnejo domov do 15. avgusta in s tem omogočijo normalen začetek šole in podobno. A seveda je še živ spomin na lansko leto, ko so se prav tako vrstili taki pozivi a vsi vemo kaka je nato bila realnost. Šola se je res začela a kaj kmalu tudi končala no vsaj kaj se tiče šole v šoli. Sledili so meseci zaprtja, meseci, ki so in bodo pustili nezavedne posledice še leta na ljudeh.

In kako je danes, imamo sicer cepivo ki je sedaj vsem prosto dostopno, kar pomeni, da se lahko cepiš kadar koli in si tudi sam lahko izbiraš s čim se boš cepil a vseeno ljudi ne znajo prepričat k temu, da bi se tega posluževali. Tako smo na slabih 40% precepljenosti kar pa je veliko premalo, da bi lahko preprečili ponovni izbruh epidemije.

Torej realnost je taka, da nas ponovno čaka isti scenarij kot lani a ob enem se postavlja kar nekaj vprašanj. Kaj bo recimo s temi, ki pa so se cepili a bodo deležni istih ukrepov oz. bodo(mo) prav tako morali biti zaprti ob ponovnem "lockdownu" ali kako bodo to speljali, kajti že ob tako slabi precepljenosti bi ta znala še dodatno pasti oz se ustaviti ob dejstvu, da pravzaprav ni razlik za ene in druge. Nekaj na to temo lahko preberete v članku TU, kjer o tem nekaj spregovori za mene edina avtoriteta na tem področju v Sloveniji dr. Fafangel.

Torej čaka nas zanimiva jesen, ampak nič za to, važno je, da ohranimo zdravo pamet in vsak naredi največ kar v danem trenutku lahko zase in za okolico.

V začetku leta 2018 je bil spet goalball turnir v Budimpešti. Seveda so se ga naši reprezentantje udeležili, jaz sem jih pa spet vozil.

Tokrat smo dobili Renault Masterja, ki smo ga imeli že v 2016. V njem smo bili vsi precej komot, nekaj novih nalepk, drugače pa ista leteča zverina.

Ker vožnje je kar nekaj.

Naša ekipa.

Kuharice se sicer trudijo, a z mojim vegetarijanstvom imajo vedno težave. Tokrat sem pa dobil nekaj novega. Res sem nekaj časa pomišljal, ampak sem vseeno vse pojedel. In bilo je čisto ok, neverjetno, ne bi sodil po vseh teh barvah.

Mislim, da so fantje turnir zmagali, eno so sicer izgubili proti Angliji, a so jih rešili Črnogorci.

Jaz sem šel enkrat vmes med turnirjem malo na sprehod in pravzaprav pristal v Ikei. Nič drugega ni bilo tam naokrog in Ikea je bila čisto dober plac za porabit nekaj časa.

Nazaj grede pa še požar na parkirišču večje  trgovske hiše, najbrž avto. Ko smo čez par ur odhajali, ni bilo več gasilcev, torej ni bilo še kaj večjega.

Vedno drvimo nekam drugam, nekam daleč.

Pa je tudi blizu doma lahko presneto lepo. Sploh v kakšnih zimskih dneh, ko je ozračje čisto, razgledi pa so fantastični.

Takrat sva tudi Tamaučka še kam spravila. Da je tudi sam užil nekaj razgledov, ne pa samo že vseh poznanih na ekran. Tako kot večina v naši družini...

Julijci so se pred Sv. Trojico sramežljivo skrivali.

Na koncu pa se je nekje proti Kranju še zdivjala snežna ploha.

Vsaj na Murovico smo skočili, nekaj malega pa je le.

 in še enkrat od domačega avtorja, tokrat je to Jaka Tomc. Gre za dve knjigi in o eni zgodbi, ki opisuje življenje Davida Locka, zgodba, ki je polna dogajanja, ki pa se na koncu izkaže, da gre predvsem za dogajanje v glavi junaka in  za zelo kratke trenutke realnosti. Torej zgodba opisuje življenje študenta, ki je nadpovprečno dobre pisatelj, ženskar, in na koncu še voditelj odporniškega gibanja, ampak čisto na koncu pa preobrat a to boste prebrali sami.

Seveda tudi ta knjiga prebrana na e bralniku.

                                                                 vir: proksima.si