Tekaško leto 2011

 je za nami in ko sem prebral skoraj vse knjige izdane do sedaj (razen ene) sem prav z zanimanjem pogledal tudi prvih šest delov serije. 

Kljub kritikam glede govora, saj so eni skoz navijali za mariborščino se je meni zdelo čisto vredu, da se je v seriji govorilo kot se je, ker itak ne igrajo samo Štajerci in pol ko bi eden malo napačno kaj zavil pa bi blo spet vse narobe. 

Na kratko, serija čist OK z dobrimi posnetki z dobrimi dialogi, sicer zgodbe malo prilagojene za TV format a nič kar bi bilo moteče, tako, da z veseljem čakam na nadaljnje ekranizacije Demšarjevih knjig.

                                                                 vir: rtvslo.si

že tradicionalno preživljamo na Rogli in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Imamo pač srečo, da imamo "svoj" apartma in smo tako preživeli teden dni v obilju snega in z občasnim občutkom, da imamo del narave resnično samo zase, čemur je v veliki večini pripomoglo dejstvo, da so korona ukrepi temeljito zarezali tudi v zimski turizem.

Kakor koli mi smo se naužili sonca, snega, mraza, se nasmučali, natekli na smučeh in nahodili, ter malo odklopili od vsakdana, predvsem pa naredili veliko tako za dobro fizično in psihično počutje.

Nima pa smisla komentirati vseh nebuloznih ukrepov, ki jih morajo izvajati upravljavci smučišč, ker bi bilo tako nesmiselno, kot so sami ukrepi

 a tokrat zapakiran v platnice. Gre za novo knjigo Tadeja Goloba. Saj vem, da za vsako rečem, da je boljša kot prejšnja, ampak ta pa je nekaj posebnega. Ne samo, da je avtor uspel v rekordnem času vpeti aktualno dogajanje in bo knjiga v bistvu nekako tudi dokaj verodostojen dokument o dogajanju med epidemijo korone, še več lepo postavi ogledalo družbi, ki v trenutnih razmerah ne doživlja samo pretresov zaradi zdravstvene situacije, pač pa so ti vidni tudi zaradi politične situacije. Čeprav naj bi bila knjiga fikcija, oz. njena zgodba, pa je žal v marsičem še kako resnična.

Zgodba je zopet več kot napeta a ne gre samo za glavno zgodbo pač pa tudi za stransko dogajanje, in pa dialogi, ki so res odlični in bralna prav nasmejijo, upam samo, da bodo vsaj nekaj tega prenesli tudi na ekrane, kjer se nedvomno ta knjiga bo našla.

                                                                        vir: goga.si

 so bili tema na podkastu Marka Robleka Zagret za tek. Med vsemi, enimi skoraj neverjetnimi nizi, kjer tekači neprekinjeno tečejo 50 plus let, se najde tudi veliko Slovencev, ki tek prakticirajo vsak dan. Med moškimi je zmagovalec Gregor Baš, ki teče vsak dan od oktobra 2008, res impresivno. No, da se pohvalim, enkrat sem tudi jaz s njim odtekel eno turo.

Kar se mene tiče sem svoj čas tekel ogromno, številke so se med leti 2008 in 2012 vrtele od nekaj čez 4400 kilometrov pa vse do rekordnih 7167 kilometrov v letu 2010. Res pa je, da je bil vmes kak dan ko nisem tekle, ni jih bilo veliko bili so pa. Še bolj res pa je, da nisem imel nikoli v glavi to, da bi mi bil cilj teči vsak dan. Sem pa nato predvsem zaradi poškodb od leta 2013 tek skoraj opustil, do lani, ko pa sem si zadal, da grem tečt vsaj dvakrat na teden in nekako pretečem v letu okoli 1000 kilometrov. To mi je uspelo z lahkoto in tako s tem nadaljujem tudi letos.

Je pa pri meni v igir drugi niz in sicer bo počas minilo štiri leta, ko se vsak dan ukvarjam s športom. Pri meni to pomeni različne vrste aktivnosti. Lahko je to tek, kolo, crossfit, tek na smučeh, ali klasične vaje z utežmi in lastno težo. V glavnem nečemu od tega posvetim v povprečju uro in četrt na do uro in pol na teden. Včasih si privoščim tudi dve stvari v enem dnevu, a to je bolj redkost kot stalnica. Kakor koli, ni glih tekaški niz je pa niz in po moje tako kot se s tekaškim nizom ne more pohvalit velik ljudi se tudi s tem mojim ne more pohvalit ogromno folka.

Tako sem recimo v teh štirih letih pretekel cca. 2500 kilometrov, prekolesaril 25.000 kilometrov, na smučeh sem jih naklepal cca. 2700 in oddelal tudi lepo število ur ob premetavanju kettlebela ali ob takem in drugačnem dvigovanju trupa... 

Torej, mogoče pa vse te zgodbe navdušijo še koga, da se otrese izgovorov in vsak dan poskrbi, da naredi nekaj za svojo dušo in telo.

Minilo je več kot pol leta, odkar sem se nazadnje podal na Šentiljsko planinsko pot. Veliki krivec je KORONAVIRUS, ki nam je preprečil gibanje med občinami. Sedaj, ko je dovoljena rekreacija v regiji sem izkoristil priliko.

V soboto, 06.02.2021, ob 07:34 uri sva se z Bauman Jožetom, skupaj podala na Šentiljsko planinsko pot. Vreme oblačno, rahlo je pihal veter. Teren je bil ( sploh ob reki Muri ) blaten, spolzki, ponekod sneg in led. Zato sem s seboj vzel pohodniške palice, ki so mi bile v veliko pomoč. Ker je bil Jože tokrat prvič na Šentiljski planinski poti se z časom nisva obremenjevala.