Tekaško leto 2011

Focused Ion Beam (po naše fokusirani ionski snop) je posebna vrsta elektronskega mikroskopa, ki poleg analitike in slikanja pri zelo visokih povečavah, omogoča zelo precizno jedkanje vzorcev. V praksi je to zelo uporabno, če nas zanima sestava / izgled notranjosti vzorcev, kar je še posebej pomembno za industrijo; predvsem pri nadzoru kakovosti izdelkov – na […]

Zadnjih 11 let sem bil brez kolesa in sploh nisem kolesaril. Pred kratkim pa sem odločil, da spet začnem vrtet pedala. Pri tem pa sem naletel na problem kakšno kolo naj si sploh kupim? Razmišljal sem takole. Rad hodim v hribe. Zato potrebujem kolo, ki mi bo omogočalo premagovanje makadamski poti, peš poti v gozdu […]

Ne morem verjeti, kako čas hitro beži. Danes mineva 10 let odkar nas je tragično zapustila hčerka LARA. Ni dneva, da ne bi pomislil na njo. Ko obujam spomine mi je hudo, vsakič mi pritečejo solze, srce je ranjeno, ki se ne bo nikoli več zacelilo. Vprašam se : ZAKAJ ? Pa tako mlada še, polna energije.

                                           
                                             Srce tvoje več ne bije,
                                             bolečin več ne trpiš,
                                             nam pa žalost srce trga,
                                             solza lije iz oči,
                                             dom je prazen in otožen,
                                             ker te več med nami ni .

                                                        ************

                                             Solza, žalost, bolečina,
                                             te zbudila ni,
                                             tiha, nema je gomila,
                                             kjer počivaš ti .



                 
                                       Počivaj v miru, ANGEL moj !









                Šentiljsko pot posvetil hčerki LARI za 10. obletnico smrti



Ob 13:34 uri sem končal Šentiljsko pot, v času 8 ur in 24 min.


Kontrolne točke :

  1. Šentilj - gostilna Belna                             05:10

  2. Gradišče - Novine                                    05:30
                                   
  3. Brod na Muri - Sladki Vrh                        06:29

  4. Kmetija Sirk - Zg.Velka                            06:58

  5. Kmetija Zver - Trate                                 07:42

  6. Marija Snežna - Zg.Velka                         08:30

  7. Rajšpova gomila - Sp.Velka                    08:57

  8. Lovski dom - Vranji Vrh                           09:50
  
  9. Kmetija Gaube - Šentilj                            10:55

10. Kmetija Eferl - Kaniža                              11:30

11. Kmetija Krsnik - Cirknica                         11:53

12. Brloga                                                       12:42

13. Gostilna Belna                                          13:34

Enkrat pa je treba it na božični sejem, ni res? Najbolje v Avstrijo, "na Dunaj!", "kje pa bo še lepši?!", sva si rekla decembra 2017.

In sva seveda tudi šla. Koliko pa je do Dunaja? Pet, šest ur lepo počasi (moj bivši šef je sigurno prišel v treh), mimogrede si tam.

V petek, 15. decembra sva tako spakirala že zjutraj - kaj bi se obirala! - in bila še v svetlem poldnevu v mestu. Hitro sva našla tudi najin hotel, za katerega Helena še danes misli, da je bil beden, meni pa je še vedno všeč. Kaj pa rabiš v sobi? Postelja, miza, kopalnica - to je povsem dovolj. Če se imaš v mestu super in si vsak večer zmatran ko pes, je pa tudi samo postelja dovolj.

Hotel je bil Hotel pension Bleckmann, po 98 € na noč z zajtrkom. Parkirala sva lahko brezplačno v neki sosednji mirni ulici brez problemov. Pa je bil pravzaprav precej v centru, vsaj za naju to za peš ni noben problem.

Najprej sva dobila to sobo, ki je na slikah, a je gledala na atrij in tako grozovito smrdela po čebuli, da je Helena v parih minutah odvihrala v recepcijo in se hitro vrnila z drugim ključem. Naslednja sobica ni gledala na atrij in je smrdela le tričetrt manj - kar pa je bila že zmaga! - je pa bila še celo malo manjša. Odkod toliko čebule sva se spraševala le do večera, ko so spodaj odprli etiopsko restavracijo in - po vonjih sodeč - jedli le in edino čebulo na milijon načinov. Ampak midva nisva več gledala na atrij, ha!

V dvigalu porabiš najprej pol ure, da veš, kam se moraš odpeljat. Prvo (1) nadstropje je namreč precej visoko, v tretjem. Pritličje, visoko pritličje, mezzanin in šele nato prvo nadstropje. Prav veliko jih potem niti ne ostane.

Lepo sva torej parkirala, vse odnesla - kot vedno tri letalske kufre (en na vsakega, v enem pa hrana). Malo motovilila s sobo, vse razpakirala, vse pogledala, se razgledala in jo mahnila direkt v mesto. Peš, jasno. Da si ogledava, kje sploh sva.

Dunajski božični sejem je bil enkrat proglašen za najlepši v Evropi, ampak ne vem več kdaj. Kar seveda ni čudno, da je bil najlepši!

Vse kaže, da vsi sodelujejo in zadeve so res prekrasno okrašene, niti ne preveč kičasto. Konec koncev pa je to božični sejem, nekaj kiča pa že mora bit.

Bratranci ljubljanskega biciklja, ampak prav veliko se jih ni vozilo, je bil presnet mraz. Škoda le, da ni bilo snega. Potem so božični sejmi še lepši.

Midva pa sva v petek zvečer prehodila cel center podolgem in počez, se ustavila prav na vsakem sejmišču. 4 € kavcije za lončke, dobiš in vrneš po celem mestu. 

Hofburg zvečer je bil prav impozanten in meni bolj priljuden kot podnevi.

Vsa sejmišča so varovali lepo zakriti betonski bloki. Vsi smo se delali, da jih ne vidimo, leto 2017 pač.

Na Mihaelerplatzu je bil en tak simpatičen sejem-ček. Luštno.

Ampak prej ali slej imaš cukrastega gluhwajna vrh glave, zato je treba it nazaj, v hotel, seveda spet malo naokrog, peš.

Naslednji dan nisva bila prav pozna, zgodnja pa tudi ne, ravno prav sva jo mahnila ven, si kupila 24h karto za prevoz za 7,60 € in se končno usedla tudi na tramvaj.

Sva pa seveda morala spet skozi center, da vidiva, kako vse to zgleda podnevi. Nisem pa povsem siguren ali sva odkrila kakšno novo sejmišče, mislim, da ne. Sva že prejšnji večer vse obdelala.

Tokrat pa je bil čas za kake druge oglede, ne samo po stojnicah hodit. Naprimer gotika, preprosto jo moraš imeti rad. Sv. Štefan. 

Tramvaj nama seveda ni bil dovolj, če že imava karto, je treba preizkusit tudi metro. Učinkovito, hitro, preprosto in dobro označeno. Kot je v navadi pri metrojih.

Pa še na kakšni postaji lahko najdeš še kake izkopanine! Super.

In kam sva jo mahnila? 

Vmes sem prebiral še vse možne ploščice po tleh, večina je bila v spomin in predvsem opomin.

Hundertwasserhaus je točno takšna, kot pričakuješ, da bo. Kako pa bi bila kaj drugega? Dolgo nazaj, v 2005, smo arhitekta občudovali že v Bad Blumau. 

Z vsakega konca malce drugačno, predvsem pa živo, živo!

Na metrojih so imel polno prikazovalnikov nekih števcev, dejstev in podobnega, večinoma prav nič prijetnega (koliko podhranjenih otrok, smrti zaradi vojn...), sem pa tja pa tudi kaj lepšega (koliko zaljubljenih na Dunaju v tem dnevu).

Slikala sva pa še en poldnevnik, če je to sploh bil poldnevnik. Kolikor vem, ni skozi Dunaj nobenga posebnega poldnevnika. No, ja, čisto mogoče je bila pa samo reklama. Zgledal pa je kot čisto pravi, moderni poldnevnik.

Čez dan jaslice počivajo in tudi kaj pojejo. Zvečer ni časa, se je treba fotografirat, plesat z otroci in podobno.

Lepo tudi podnevi, Karlkirche. Sejmišče sploh ni bilo prazno, ni pa bilo tistega vzdušja - sva čakala na zvečer.

Našla sva tudi grupo Marka Antonija od Arthurja Strasserja.

Dunajska secesija je bila vsa v delu. A naju to ni motilo, glavne slike Klimta so znotraj, ne zunaj.

Zato sva jo mahnila direkt v kavarno na - končno! - zaher torto. O, ja, se nimam kaj pritoževat, je bila dobra ko strela! Sicer ne vem, če to šteje, ker je bila Gelateria Casttelleto italijanska, ampak meni se je zdela zaherca taka, čisto prava zaherca. Mogoče pa še dobro, da so imeli italijani tole čez, ker kava... o, kava je bila pa res super! Se kar stopim ob temle... kaj se sicer ne bi, kapučino po 3.70 €, zaherca po 3.90 €. Kje najdejo te cene?!

In še dunajski walk of fame, Kurt Weill, skladatelj.

Vmes sva pa hodila in hodila in hodila. Pa se tudi malo peljala. Pa spet hodila. Skupaj sva naredila kar 30 km! Precej naporno je takole potovanje, moram rečt!

Malo počitka, potem pa spet ven, na božične sejme!

Oblike, barve, vse, kar ti srce poželi!

Ker je bila sobota, je bilo ljudi še malo več kot prejšnji dan.

Midva pa sva bila tokrat bolj na punču! Dober, dober... najrazličnejših okusov, a noben ne prav poceni. Dunaj, kaj čmo.

Pravzaprav v soboto zvečer nisva zdržala dolgo, gneča je bila prevelika in kmalu se nisi mogel niti premikati več. Potem pa kakšnega smisla nisva več videla in sva se umaknila v svoje sobane(!), v njih (mali sobici) nekaj pojedla in premlevala vse vtise. In šla kmalu spat.

Ker naslednji dan je treba it proti domu. A ne še domov! 

Schonnbruna pa res ne gre izpustiti! Pravzaprav je ravno na poti.

Soban in hodnikov in razkošja kraljev si nisva hotela ogledovat, sva raje korake porabila po malo širši okolici. To nama bolj odgovarja.

Sva kar nekaj prepešačila, a gor na hrib, do kavarne, pa le nisva šla. Že od daleč je moja gorenjska duša vohala kraljevske cene. Posebej še po parkirišču za 3.90 €.

Kakšne lepše slike pa tudi nisva mogla naredit, preprosto je vse preveliko. In še daleč preveč ljudi za najin - in vsak - okus.

Proti domu naju je nato na vrhu hriba ujel celo sneg! Sneeeeg!

Ampak to še ni vse!

V dolini je bilo spet sonce, na poti pa še eno mesto, kjer smo 2005 že bili, a, hej, zakaj pa ne? Gradec!

Kar naenkrat sva postala tudi lačna in kar naenkrat - (to se mi še danes zdi čudno, po mojem me je Helena nekaj okrog prinesla) - se je pred nama znašla restavracija Freigeist.

Mencal sem in mencal, v glavi preračunaval, a ne prav dolgo zdržal. Sem pa tja pa si lahko tudi kaj privoščiva, ne? Saj ne moreva celo potovanje samo na toastu pa siru zdržat...

V mestu sicer ni bilo nikjer nikogar (nedelja), ampak bar je bil pa poln in sva morala kar nekaj časa čakat. Pa sem tudi to potrpel, zgleda, da sem bil presneto lačen... In ker je bil to ameriški bar, sva po ameriško jedla. Pila pa po avstrijsko, k sreči pivo ni bilo ameriško. Vegi burger, jasno. 

Se je pa za vprašat, zakaj ne morem hrane niti enkrat slikat PREJ, ne pa vmes. Taka slika je *res* dokumentarna. Uff.

Po dobrem obedu za 27,30 €, od tega pivo Trumer po 3,70 €, pa je bilo treba še malo naokrog. In ker sva 2005 že oblezla center, sva tokrat napadla - le kaj? - ja, hrib, jasno!

Nikjer nikogar, vse nedeljsko izumrto, kot Ljubljana v osemdesetih - minus vojska.

Skozi Gradec teče Mura, na njej pa je otok. Na tem pa kavarna. Malce naprej pa Kunsthaus, kdo ve, zakaj je nisem slikal. Spodaj levo pa spodnja postaja vzpenjače.

Kar pa sva spoznala šele tu:

Peš je treba, kakšna vzpenjača neki!

Direkt do stolpa.

Vmes pa polno luštnih kotičkov. Ki so bili še posebej luštni zato, ker ni bilo več tako presneto mraz in ker je bil sončeeeeek!

Takoj za ovinkom pa sva spoznala, zakaj ni bilo nikogar v mestu - ker so bili vsi tukaj, na hribu! Juhhheeeeej! Na tole luknjo za slikat sva kar čakala...

Seveda, v nedeljo je v Avstriji vse zaprto, sejmišče na vrhu Schlossberga pa ne - in ljudi se je trlo!

Še zadnji večerni razgledi, preden nas spet pogoltne dolga zimska noč. Ah, evo, pa je Kunsthaus spodaj desno. 

In potem sva šla res domov. Res!

Nobene slike več.

727 km. Pravzaprav za vogalom, midva pa potrebovala desetletja, da sva prišla do sem. Eh. Sva pa sklenila, da je treba takle božični sejem še kdaj ponovit. Toliko glavnih mest okoli nas... 

Do Dunaja sva večinoma hodila v italijanske dežele, tokrat, po res dolgem času, malo v nemške. Te nama niso bile blizu, a tokrat nama je Dunaj pokazal lepo in prijazno plat. In mislim, da je bil tu nek preskok, ki se bo potem nadaljeval v naslednjem letu 2018 v Firencah, da sva malo bolj začela gledat proti severu. Mogoče za par let, mogoče za dlje, kdo bi vedel? Kar sva videla nama je bilo všeč in zakaj ne bi malo več poskusila?

Ker sva toliko hodila - res sva veliko! - je bil to Helenin 45. pohod!

Cvetoča jablana

Nevihta se bliža

Mavrica

Ostanite zdravi!

Prijatelj, tekač Konrad Vilčnik je izrazil željo, da bi ga enkrat popeljal na Šentiljsko pot, ki je dolga 53 km. To bi bil za njega največji izziv glede razdalje, saj je do sedaj tekel le maratone, ki so dolgi 42 km.

Predhodno sem mu malo naznanil, kako je glede hrane in pijače ter mu na kratko razložil profil trase. Povedal sem mu, da čas ni pomemben, važno je, da uspešno zaključima Šentiljsko pot, kar je tudi namen tega izziva.

V soboto se takoj po nočnem "šihtu" oblečem v športno opremo, vzamem vse potrebno kar rabim ter se odpeljem po prijatelja Konrada in se odpeljeva v Šentilj. Ustaviva se pri  gostilni Belna, kjer je začetek  Šentiljske poti. Ob 05:30 uri se je začela najina avantura. Kaj naj rečem ? Šlo nama je odlično. Tako, da sem bil na trenutke malo zaskrbljen, ker je bil tempo za čas pod 9 ur. Konrad se je počutil sproščenega,, ni kazal znake utrujenosti. Vnos hrane in pijače je bil na mestu. Do Lovskega doma na Vranjem Vrhu ( 32 km - sledi 15 min postanek ) nama je šlo kot po maslu. Sonce je začelo vse bolj pripekati, sence je bilo vse manj in Konrad je že kazal znake utrujenosti. Noge so mu postajale čedalje bolj težke. Potreba po žeji je naraščala. Tempo sva prilagajala trenutnim razmeram. Do Turistične kmetije Gaube ( 38 km ) je še nekako šlo. Zopet sva si ponovno privoščila 15 min postanek. Malo pred kontrolno točko Brloga ( 48 km ), pa ga je vidno pobralo. Videlo se je, da je imel voljo, toda glava ni bila na mestu. Sam vem, kakšen je to občutek, saj sem ga v svoji tekaški karieri večkrat lastno občutil. Tekla sva kolikor se je dalo, ostalo pa sva hodila. Cilj nama je bil končati to preizkušnjo, kar nama je tudi uspelo. Kljub vsem težavam je čas več kot odličen. Zato Konradu kapo dol za vztrajnost,  pogum ter odlično opravljeno Šentiljsko pot. Upam, da jo še kdaj ponovima.










                                        Tokrat v vlogi spremljevalca



Ob 14:45 uri sva končala Šentiljsko pot, v času 9 ur in 15 min.


Kontrolne točke :

  1. Šentilj - gostilna Belna                             05:30

  2. Gradišče - Novine                                    05:50
                                   
  3. Brod na Muri - Sladki Vrh                        07:05

  4. Kmetija Sirk - Zg.Velka                            07:35

  5. Kmetija Zver - Trate                                 08:19

  6. Marija Snežna - Zg.Velka                         09:10

  7. Rajšpova gomila - Sp.Velka                    09:30

  8. Lovski dom - Vranji Vrh                           10:20
  
  9. Kmetija Gaube - Šentilj                            11:30

10. Kmetija Eferl - Kaniža                              12:18

11. Kmetija Krsnik - Cirknica                         12:40

12. Brloga                                                       13:33

13. Gostilna Belna                                          14:45

Če pogledam statistiko zadnjih let, narcise na Mali Golici začnejo cveteti v drugi polovici maja (na Golici pa jih sploh ni!). Sedaj smo v začetku maja in prve narcise že cvetijo, večina pa jih je še v popkih. Vrhunec cvetenja se pričakuje čez en teden dni. Zaradi suše travniki niso tako zeleni, kot je to […]

Danes sem v okviru projekta Znanost na cesti imel predavanje z naslovom: “Od kod je priletel meteorit Novo mesto?” Če se ste ga zamudili si ga lahko kadarkoli ogledate na YouTubu: Naslednje predavanje v sklopu bo 21. maja ob 19. uri, ko bo prof. Andreja Gomboc predavala o satelitskem omrežju Starlink: https://znc.si/dogodki/skodelica-znanosti/cigavo-je-zvezdnato-nebo/

Začel sem v Turkovem rovtu v Vratih. Sneg se začne na vrhu prvega melišča na višini 1350 m (do sem je slaba ura hoje). Naporni hoji po melišču sem se izognil s stezico, ki poteka skozi ruševje. Na snežni meji sem se preobul v pancarje. Smuči pa sem nosil še nadaljnjih 300 višincev, ker je […]

Vlada je končno preklicala ukrep glede gibanja med občinami. Komaj sem že čakal, kdaj bo napočil ta trenutek. Tako sem se za prvomajske praznike odločil, da krenem na Šentiljsko pot.

Ob 05:50 uri sem se podal na pot. Takoj, ko sem stopil v gozd sem zaslišal jutranje žvrgolenje ptic, oglašala se je tudi kukavica. Človek si ob takem prizoru umiri dušo, pozabi na vsakdanje strese ter si napolni glavo z pozitivno energijo. Sonce je počasi vzšlo, naredil se je lep sončen dan. Potreba po žeji je bila čedalje večja. Ker so trgovine in gostilne zaprte, sem za vodo zaprosil pri domačinih.




Ob 14:45 uri sem končal Šentiljsko pot, v času 8 ur in 55 min.


Kontrolne točke :

  1. Šentilj - gostilna Belna                             05:50

  2. Gradišče - Novine                                    06:11
                                   
  3. Brod na Muri - Sladki Vrh                        07:15

  4. Kmetija Sirk - Zg.Velka                            07:49

  5. Kmetija Zver - Trate                                 08:39

  6. Marija Snežna - Zg.Velka                         09:30

  7. Rajšpova gomila - Sp.Velka                    09:54

  8. Lovski dom - Vranji Vrh                           10:52
  
  9. Kmetija Gaube - Šentilj                            11:58

10. Kmetija Eferl - Kaniža                              12:37

11. Kmetija Krsnik - Cirknica                         13:05

12. Brloga                                                       13:55

13. Gostilna Belna                                          14:45

Večina, ki se spomladi odpravi na to turo, se do Tamarja zapelje s kolesi. Ker pa ga jaz (še) ne premorem, sem celo pot do snega tovoril smuči in pancarje na nahrbtniku. Nič kaj prijetnega za hrbet, ampak je bil po drugi strani vsaj dober trening. Sneg se začne na nadmorski višini 1350 m, kar […]

Trenutno cvetijo narcise v Plavškem ter Javorniškem Rovtu. Približno 20 % narcis je še v popkih, ostale pa so že v razcvetu. Tako, da ocenjujem, da je ta vikend vrhunec cvetenja. Narcis na Golici še ni. Tam bodo glede na izkušnje iz preteklih let predvidoma začele cveteti čez dva tedna.

Zaradi karantene v hribih nisem smučal več kot en mesec (od 29. marca). Zato niti nisem več vedel kakšne so še snežne razmere v hribih. Preverit sem jih šel na Vršič. Do začetka snega sem s prelaza hodil samo 15 min. Poleg tega je ponoči zapadlo 10 cm novega snega. Vse to mi je obetalo […]

A v 2017 z Veliko planino še nismo končali. O, ne, čakal nas je še veliki finale v začetku decembra.

In ta finale je bil res velik finale! V vseh točkah!

Začelo se je v petek, z dežjem v dolinah in snegom v višinah. Seveda sem se sam - spet - namenil peš. Avta do gor ni bilo za spravit, na gondolo pa niti ne pomislim. Sem se pa zato pripravil na težje razmere. Na dež.

A k sreči pelerine nisem potreboval, se me je - zaenkrat - vreme usmililo. A takrat še nisem vedel, da je to kakor polivanje olja na razburkano morje - v začetku je super, a kasneje vse udari še huje! 

Tokrat sem začel v Krivčevem, predvsem zaradi slabega vremena in tega, da smo pravzaprav vsi krenili od doma že zjutraj. Ne morejo me potem predolgo čakat, je bilo treba malo skrajšat.

Malo višje že sneg, ampak vse bolj pocasto, smrkavo.

Se je pa z vsakim višinskim metrom snežna oddeja lepo debelila in zadeve so postajale lepše in bolj ugodne.

Tačas sta se naša dva trudila od Šimnovca navzgor. Sedežnica seveda ni delovala. Razmere deloma ugodne.

 

No, pri meni pa se je na izhodu iz gozda pod Gojško planino počasi začelo komplicirat. Pogled nazaj, napihano čez pot, k sreči se ni preveč udiralo.

Sem pa Domžalca komajda videl. Dve uri do sem, se razmere kar poznajo.

Obvezen počitek, beseda ali dve in kako pivce, mogoče celo dva, potem pa naprej! V že kar hudo meglo. Tiste rdeče zimske markacije so spet rešiteljice! Udira se kar dobro, ni pa prehudo, da se še nekako sledit.

Izgubim se ne, niti narobe ne zavijem, čeprav do Mokrice ni najlažje prit. 

Dobrodošlica!

Čaki... al je bila tole dobrodošlica?

Skratka, kar dobro zmatran, a je bilo treba kmalu spet dol do Šimnovca po naslednje udeležence. Sem jih šel raje kar iskat in malo pomagat nosit. Megla ni prizanesljiva.

Čez noč nas je pa še dodobra zasnežilo in bilo je kar lepo... Kar dober zimski ambient, kajne?

Takole je pa bilo, če si šel malce naokrog. Nad koleni. Če nisi navajen gazit, je tole groza.

Naslednji dan je bilo pa vreme mnogo boljše! Juhuhuuuuu! 

Zapadlo je kar nekaj, a so progo zratkrakiral, ker je bil nek sankaški vikend, smučarjev smučarjev ni bilo. Kaj torej? Sankeeeeeee!

Popoldan se je pa lepo začelo malo jasnit.

In svetloba je postajala vedno bolj nora.

Do tistih rumenih, oranžnih in roza odtenkov. Noro.

Mislim, da smo naredili miljavžent fotk, čez katere se še do danes nismo prebili.

Ene par pa nam jih ostalo v spominu.

Kako seveda ne bi?

V nedeljo pa spet nekaj povsem drugega, malo bolje, a hud veter, ki se je le še krepil. Je bilo treba kar hitro dol, da gondola ne neha vozit. Takole je bilo na eni strani.

Na drugi strani pa... nobene fotke. Seveda sem šel tudi dol peš, tokrat do Calcita. Zato sem šel kako uro pred ostalimi, da me ne bi potem preveč čakali. Pa so me vseeno morali.

Mogoče bi bilo tokrat celo bolje, da bi šel z gondolo. Ker tokrat je bilo pa res totalno sranje. Na tej strani so se namreč združili sneg od prejšnjega dne, veter in megla! Vse troje sem imel v izdatnih količinah in priznam, da me je bilo že v začetku presneto strah. Kar se je izkazalo za povsem upravičeno.

Hodil sem lahko le od rdeče štange do naslednje rdeče štange. Do zadnje štange nad Velikim stanom je tako še nekako šlo, potem pa... me je kar naenkrat zagrnila totalna megla. Pa je bila stan pred mano par deset metrov, pa ga nisem videl. Nisem. Zato sem se držal naravnost in sklepal, da se bom zabil direkt vanj in bom potem hodil od stanu do stanu. Kako bi se lahko torej tu izgubil?

No, pa sem se. Izgubil sem se sredi stanu, sredi hiš, kjer sem imel hiše sigurno na manj kot na dvajset metrov! V tisti belini pa sem se hiš neverjetno uspešno izogibal in ko se je megla za trenutek dvignila (k sreči!), sem stal poleg žičnice, ki je pripeljala iz Tihe doline. Kaj? Kako? Šel sem naravnost, a sem prišel na rob stanu v pravem kotu na željeno pot? Opa.

Ja, opa. Mene torej ni neslo v desno, temveč hudo v levo. Hudo v levo. Ok, k sreči megla ni bila več tako huda, enkrat sem se že izgubil, morda se mi ne bo treba več še drugič?! A je postajal problem gaženja vedno hujši. Zaradi vetra se gosenic sank ni več videlo in kar naprej sem izgubljal pot in padal direkt v visok sneg. Gaženja nisem navajen in res je to težko. Za telo in še bolj za duha, sploh sredi megle, ko še po eni uri nisem bil niti skozi stan, skozi katerega drugače potrebuješ nekih deset minut.

Do Domžalca sem se potem še hudo, hudo nagazil, k sreči pa vsaj hude megle ni bilo več. Ne vem, kako bi to šlo drugače. Vsa pot je bila zametana, zapihana, vse se je udiralo, poti pravzaprav sploh ni bilo. In nikjer nikogar. Prebil pa sem se le, mislim, da sem rabil neke dve uri za pol ure hoje. 

Sem pa spoznal, kako lahko se na Veliki planini izgubiš. In to *sredi* Velikega stana, kjer od hiše nisi oddaljen več kot dvajset metrov. Pa nimaš pojma ne kje si, ne kam greš, ne kdo in kaj si. Če se elementi lepo poklopijo, si ga dobro nasrkal!

Od Domžalca pa je bil sprehod po parku, za robom se več ali manj vedno neha veter in huda megla. Vse ostalo je potem res ena lepa pot do dol. 

Kjer vedno srečaš sotrpina in si lahko izmenjaš kako zgodbo, dve. Sploh, če imaš ravno čisto svežo na zalogi!

Tokrat sem res dobil vetra in dobro izkušnjo ob tem, da mi pravzaprav ni bilo prav nič hudega. Le mnogo bolj se zdaj zavedam, kaj vse bi se lahko zgodilo in kako to preprečit. Pa še na lastni koži sem dobro preizkusil, da vse zgodbe o Velikoplaninski megli čisto res držijo! Čeprav tega res ne bi bilo treba, sem jim že prej verjel...

Naslednjič sem bil v snegu še malo bolj pazljiv, spoznal pa sem tudi, da so krplje presneto dobra naprava. Velikaplanina d.o.o. jih tokrat seveda še ni izposojala, ker se je zimska sezona začela šele čez en teden! 1:0 za vse tiste, ki ne pogledajo skozi okno!

Helenin 44. pohod od 50-ih!

Udarni ali meteoritski kraterji so okrogle depresije, ki so posledica trkov meteoroidov, asteroidov in kometov (ter tudi umetnih satelitov) z Zemljo ali katerim koli drugim telesom. Skorajda ne poznamo telesa v Osončju, ki ne bi imel kraterjev. Okrogla oblika kraterjev ni posledica okrogle oblike asteroidov, ampak ker se pri udarcu v zelo kratkem času sprosti […]