16. Ljubljanski maraton

 se je začela nekje v aprilu, ko sem videl, da pa sem se malo preveč sprostil in, so se mi začeli kilogrami malo nabirati. Pa saj ne, da nebi skoz migal, seveda je šport stalnica, a vseeno je to premalo, sploh, če se malo preveč sprostiš pri hrani, tak kot sem se jaz.

Torej nekje v aprilu je padla odločitev, da se znebim sladkarij in pa raznih čipsov smokijev in podobne navlake in pa da za malenkost pojačam svoje treninge. Ob enem pa sem si hotel dokazati, sebi pa tudi še komu, da je lahko tudi en 50 letnik fit, se pravi v dobri formi tako fizično, kot tudi, da lahko izgleda dobro. No pri tem drugem so še rezerve, seveda.

Torej, danes, ko sem star 50 let in en dan lahko rečem, da sem zadovoljen s transformacijo, svojo težo sem zmanjšal za ene 10 kilogramov in to brez muke. Kot rečeno sem samo opustil nekaj razvad in to je tudi vse kar je bilo potrebno. Seveda pa na tem mestu ne mislim končati, ker so še rezerve in ravno zima je pravi čas, da do spomladi dokončam začeto delo.

Pa da ne bo samo pri besedah.

Ob 04:59 uri sva s Karmen podala na Svečinsko pot. Bilo je kar mrzlo, pihal je severni veter. Tokrat je bil tempo hitrejši kot ponavadi. Nekaj časa sva izgubila v Ciringi, kjer sva imela težave z večjim psom, ki je bil odvezan. Do sedaj je bil vedno privezan, zato si je najverjetneje dal duška, kazal zobe ter renčal. Ko se je pojavil gospodar, ga sploh ni "šmiral" . Nekako mu je uspelo, da ga je ukrotil, midva pa sva nadaljevala po poti. Odkar hodima na Svečinsko pot, nama je uspelo, da sva dosegla najboljši čas.

 kar se tiče materialnih stvari. Ravno včeraj sem menjaval gume na avtu, ker pač zima je tu in brez zimske opreme pač ne gre. No v glavnem, da ne dolgovezim, med čakanjem sma z malim hodla po salonu in gledala nove avte. Ni kaj v petih letih od kar smo mi kupli avto pa do sedaj, se zdi, kot, da je minilo desetletje ali dva, ko se usedeš v nov avto, ki je isti model kot naš. Tako sem sedel v avtu in gledal na okoli po notranjosti in čeprav imam rad nove in moderne stvari, me je vse skupaj pustilo ravnodušnega. Ko sem kasneje malo bolj premišljeval o vsem skupaj sem prišel do spoznanja, da v bistvu sploh nimam več kakršne koli želje po materialnih stvareh in, da kot rečeno kljub temu, da imam res rad novotarije in spremljam vse živo kar se dogaja tako na področju tehnike, pa avtov, pa želje da bi si kupoval kaj novega v bistvu sploh nimam. No, mogoče je ena stvar tudi to, da zadnje čase bilo kaj smo kupili smo gledali, da je bila zadeva res dobra in nam potem to drži dolgo časa. Pa ko smo glih pri avtih, ravno te dni je minilo pet let od nakupa novega, ki je po petih letih še ko novi, sploh pa sedaj, ko ga imamo še samo za to, da se lahko jaz vozim v službo, pa da gremo tu pa tam na kak obisk, kar pomeni, da nas bo avto držal še vsak dvakrat tolko, če ga seveda ne bomo zvrnili na streho ali kaj podobnega.

V bistvu sem sedaj, ko sem tih pred petdeseto ugotovil, da imamo vse kar potrebujemo za lagodno življenje. Imamo stanovanje, ki nam zadošča vsem našim potrebam, pa ne samo to,  ko tako poležavam na kavču v dnevni, kar roko na srce delam kar pogosto (in nimam slabe vesti, da neb kdo mislil), sem res prav zadovoljen s tem kar imamo. Če tako pomislim, sem prišel v obdobje, ko sem ugotovil, da sem pridelal dovolj ali bolje rečeno toliko, da lahko lagodno živim. V primerjav is kom drugim, ki skoz kupujejo nove avte ali pa kar naprej nekaj gradijo smo sirotinja, ampak mi smo se odločili za bolj asketski način življenja, seveda to ne pomeni, da imamo v stanovanju samo stene in par blazin po tleh, je pa res, da sem jaz že od nekdaj za bolj minimalističen stil in manj je več je pri meni vodilo, ki je na prvem mestu.

Kakor koli, kot rečeno večkrat ležim tako na sedežni in sem zadovoljen s tem kar imamo in si res ne želim ničesar več in prav verjame, da so želje in sreča še kako povezani, še posebej v tem času, ko ljudje samo gledajo razna omrežja in verjamejo vsemu kar tam vidijo. Ampak realnost je milijone leto oddaljena od tega, kar se slika na teh platformah, žal pa to marsikomu ni jasno, to se vidi že takoj, ko se s kom pogovarjaš in ti razlaga o kaki stvareh in na koncu doda da je to videl na FBju ali na kaki podobni lokaciji.

Pa da ne dolgovezim, za mene je sreča to, da nimam nobenih želja, vsaj kar se materialnih stvari tiče in vam želim isto.

Pa razmišljajte s svojo glavo.

 te dni, saj je sneg že prilezel vse do Belvija. Je pa zunaj zdaj res lepo, jesenske barve so v mestu in teči po ulicah je res lepa stvar, tudi vonj, ki ga oddaja jesen je nekaj posebnega, ampak, to bo doživel vsak, ki si bo vzel vsaj malo časa in si privoščil kak lep sprehod.

Drugače pa se te dni nič kaj ne dogaja, prve počitnice so za nami. Mi smo si privoščili malo oddiha v Istri, kjer smo malo kolesarili in se malo sprehajali, če povzamem smo pač poskušali izkoristiti čas in za sproščanje in šport, tako kot pač vedno.

Itak pa ne bo dolgo, ko bodo spet nove počitnice, saj so novoletni prazniki tako rekoč pred vrati. V bistvu lahko, če na kratko povzamem obdobje šolskega leta, kot obdobje ko računamo čas od enih do drugih počitnic in vmes še kakega vikenda, kjer nam uspe, da smo vsi skupaj doma. No žal je teh vikendov bolj malo, ker pač jaz večino vikendov dela, če ne celih pa vsaj kak dan. Ampak tudi to ni nič kaj posebno novega, tako da smo tega že vajeni.

Torej, če na kratko povzamem, nič pretresljivega se de dogaja, če seveda odmislim stvari, ki se dogajajo v svet, a ne te nimam veliko vpliva in se potem z njimi tudi ne obremenjujem. Vem, da se to ne sliši ravno dobro, ampak je pa dejstvo. Torej najbolje, da zaključim in za konec prilimam par jesenskih.

Pa ostanite zdravi in mislite s svojo glavo.

Po dolgem času sem šel na Svečinsko pot, v solo varianti. Ob 04:53 uri sem se podal na pot. Bilo je kar mrzlo. Temperatura je bila  - 2 stopinji celzija, v zatišnih legah, pa malo več. Na travnih površinah je bila slana, zato nisem imel mokrih copat kot ponavadi. Pokazalo se je tudi sonce. Pogoji za tek so bili idealni, brez problemov in v solidnem tempu sem uspešno zaključil Svečinsko pot.

Danes Svečinska pot minila v lepem vremenu , v znamenju " spominov na preminule ", še posebej sem se spomnil na hčerko Laro , ki jo čedalje bolj pogrešam. Počivaj v miru ⚘️, angel moj ! V prijetni družbi s Karmen in Petrom mi je čas hitro minil.

 kot se mu reče popularno, mi je letos bolj kot ne padel nepričakovano, ker nisem imel namena laufat tam, ampak sem bolj računal, da bom v vlogi navijača, ker pa sem dobil štartnino sem jo pač izkoristil in šel skupaj s Tatjano na 10ko. 

Prireditev se sedaj res lahko kosa z vsemi maratoni v velikih mestih. Ekspo je bil v Stožicah in je bil res velik, sam dvig številk pa je potekal gladko in brez zapletov, tudi menjava ni bila komplicirana in je šla gladko.

Midva sva seveda izkoristila avtodom in sva šla v Ljubljano že v soboto najprej šla dvignit številke in potem parkirala na Dolgem mostu, ker so parkirišče za Bežigradom zaprli. Popoldan sva potem naredila krajši sprehod po okolici potem pa relaks do jutra.

Zjutraj pa z avtobusom do štarta, tam še malo ogrevanja v šotoru potem pa na štart. Glede na to, da gre res za prireditev, ki je množična bo mogoče organizator moral razmisliti, da počasi tek na 10 kilometrov ni več primeren za ta sklop in ga bo treba umestiti v drugi termin. Več kot 6000 udeležencev na 10ki je prevelika cifra tudi ta široke ljubljanske ulice. pa bi mogoče še šlo nekako, če bi se vsi razporedili nekako glede na to koliko so pripravljeni in kak rezultat bodo dosegli. Ne pa da se potem zgodi, da eni hodijo že po dobrem kilometru. Kakor koli, gužva je bila nenormalna in šele po ene treh kilometrih sem v bistvu lahko nekako začel teči v svojem ritmu. Pa saj ne, da sem tudi jaz hudo hiter zadnje čase, ampak vseeno še vedno tudi z tempom malo čez 5 minut na kilometer še vedno hitrejši od treh četrtin udeleženih. Kakor koli, pretekel sem 10ko v malo več kot 52 minutah in se nisem kot bi se rekli pretegnil.

Sva pa bila potem, ko sva se peš vračala nazaj do parkirišča bila prijetno presenečena, koliko je bilo tekačev na 21ki in če kaj grem jaz drugo leto tudi na polovičko.

Lepo vreme in visoke temperature so bile povod, da sem se odločil, da se odpravim na Svečinsko pot. 

Kontaktiral sem z Karmen in Petrom, ki sta že večkrat izrazila željo, da bi šla zraven. Svoj prihod je potrdila samo Karmen. Ob 05:04 uri sva krenila na pot. Ker je bila še tema, sva morala uporabljati svetilko. Jutranja temperatura je bila 14 stopinj celzija. Ob 06:30 uri se je začelo daniti, počasi je začelo vzhajati jutranjo sonce. V pogovornem tempu nama je čas hitro minil. Ob poti sva uživala v čudovitih razgledih po svečinskih goricah. Zadnje 3 km pa na polno, tempo okoli 5;19 min/km.

 sem dal kar se tiče treningov, seveda še to ni na ravni izpred najboljših let, je pa bistveno višje, kot je bilo še na začetku leta.

In kaj to pomeni. To pomeni, da sedaj športnim aktivnostim posvetim med devet pa tam do dobrih deset ur na teden. To tudi pomeni, da nekako delam štiri tekaške treninge, od tega dva daljša bolj počasna in dva krajša in malo hitrejša, seveda zopet nič podobnega kot v letih ko sem res treniral na polno, ampak vseeno za mene zadovoljivo. Dosti dodajam tudi vaj za moč, v bistvu se trudim, da takrat, ko naredim krajši tek dodam še trening za moč ali pa naredim krajše kolesarjenje in vaje za moč. Pri vajah za moč pa kombiniram vaje s pomočjo kettlebelov, ali pa dveh ročk ali pa kar lastno težo, kjer dodam še trx ali gumice.

Če povzamem, to kar delam sedaj se mi zdi optimalno za doseganje ciljev, ki jih imam, torej ostati v dobri kondiciji z poudarkom, da pri tem predvsem uživam, si nikakor ne nakopljem kakih poškodb ali česa podobnega in pa seveda, da s pomočjo vsega skupaj tudi izboljšam svoj izgled. O tem in še čem pa kot je bilo že rečeno sledi izčrpno poročilo konec novembra.

Za konec pa še trasa daljšega teka, dobrih 15 kilometrov tempo pa malo čez 6 min/km in pa povprečni pulz 135, tek za užitek res.

 ker za branje se pač pri meni vedno najde čas. Pa ne samo to, na lagerju imam tako zbirko knjig za po moje ene dve življenji.

No tokrat sem se vrnil nazaj k Simonu Scarrowu. avtorju, ki je napisal že 21 knjig o legendarnih rimskih vojakih, kjer sta glavna junaka Makro in Kato vseskozi v ospredju. Torej predelal sem 20. knjigo a tokrat kar v Angleški verziji, ker se mi res ne da več hoditi po knjižnicah. Torej the honoure of Rome je naslov tej knjigi, kot vse do sedaj v ospredje postavlja naša dva glavna junaka, ki pa se tokrat bojujeta na zanju netipičen način, saj njun nasprotnik ni ravno vojska, ampak tolpa. Več pa ko boste prebrali knjigo.

Sem pa spotoma odkril, da Scarrow piše tudi odlične kriminalke in prva v vrsti je Blackout z podnaslovom Berlin v času vojne. Dober krimič, ki se lepo povezuje z zgodovinskimi dejstvi tistega časa, torej začetka II. svetovne vojne. Odlično branje sploh, če vas zanima tudi zgodovina.

Obe knjigi seveda v e verziji, in pa obe imata še nadaljevanji.

                                                              slika: amazon.uk

 bo tale zapis. Največ pa kot je zapisano v najboljši knjigi vseh časov bo "o življenju, vesolju in sploh vsem". 

Torej te dni veliko bere, poslušam podkaste in športno izkoriščam zadnje lepe jesenske dneve. Bliža se konec misije s katero bom poskušal pokazati kako fit je lahko 50 letnik in to brez kakršnih koli strokovnih nasvetov, trenerjev ali specialnih diet. Vse to kar sem dosegel v slabe tričetrt leta je plod samo moje discipline in mojih izkušenj. Ampak kot rečeno do tega je še okoli mesec in pol...

Je pa minilo kar nekaj časa od kar sem se odločil, da poskušam z zelo počasnimi teki in vidim kako lahko z tem poboljšam svojo pripravljenost. In moram reči, da se splača biti potrpežljiv. Po prvih hitrejših tekih, ki sem jih začel dodajati se kaže da sedaj veliko bolj z lahkoto tečem hitreje, pravzaprav bi lahko rekel brez mučenja oddelam hiter tekaški trening, se mi pa zdi, da bi se splačalo vztrajati s temi teki še mogoče skozi celotno jesen in zimo in nato spomladi dodati nekaj treningov za hitrost, pa bi potem le bil sposoben kake dokaj dobre polovičke. No bomo videli. 

Ša da ne bo samo o športu še nekaj na hitro o podkastih. Tokrat priporočam podkast Iz centra v gol, čeprav je to nogometni podkast pa boste v njem izvedeli mnogo koristnega, pa ne samo o športu, ač pa tudi kot sem rekel o življenju na sploh. Kopica odličnih gostov in teme, ki jih obdelujejo lahko pridejo marsikateremu od nas prav. Priporočam res, mogoče za začetek poslušanje epizode številka 8 iz tretje sezone. Zanimivo poslušanje predvsem za vse starše.

Bolj na kratko je bilo tole vse skupaj, ampak kot rečeno se že veselim konca novembra, ko bom pokazal kaj lahko iz sebe naredi nekdo, ki je dopolnil 50 let.

Do takrat pa bodite zdravi in razmišljajte s svojo glavo.