2. Alpski dan

 in še marsikaj od tega so čustva, ki se v teh časih pojavljajo med ljudmi. To so časi, ki v ljudeh povzročajo tesnobo, občutek nemoči in splošno nelagodje, to so časi, ki ljudi hote ali nehote odtujujejo in jih od tega, da so socialna bitja hočejo spraviti na nivo odtujenosti. Vse to bo še bolj poglobilo razlike med ljudmi, med revnimi in bogatimi, med bolj in manj izobraženimi in kot je v zadnjem času tako popularno med levimi in desnimi.

Živimo v posebnih časih, ki jih ne zaznamuje samo epidemija pač pa jih zaznamujejo tudi razna s tako ali drugačno politiko podrta gibanja. Vse več je nestrpnosti vse več je sovraštva, kar je v bistvu po godu oblastnikom, ki jim v bistvu tako stanje ustreza in jim v bistvu pomaga biti na oblasti. Še bolj to pride do izraza ob metanju t.i. "bombic" na raznih omrežjih on katerih se nato trgajo iz vseh strani, med tem pa se lahko v ozadju teh prepirov naredi marsikaj, kot na primer kaka hitra menjava v vodstvu kakega javnega podjetja ali sprejem kakega člena v zakonu....

Torej smo v sredini boja z zloglasnim virusom in v kako se ga znebiti, eni to jemljejo kot vojno stanje a bolj prav bi bilo, da bi se začeli zavedati, da je ta virus pač naša realnost, da ne bo kar izginil in, da bo z njim potrebno znati živeti in ne tako kot sedaj, ko z njim životarimo, ko v nas povzroča strah in ko ga eni spretno izrabljajo, da v ljudeh vzpodbujajo vsa zgoraj našteta čustva. V teh časih smo tudi polni nasvetov kako se obvarovati pred tem zloglasnim virusom, od mask, razkuževanja, distance, nihče pa ne poudarja, da  pa za dobro obrambo pred virusi spada tudi, dobra telesna kondicija. Pri tem ne šteje samo fizična pač pa tudi psihična kondicija. Sam namreč opažam, da je veliko obolelih ravno takih, ki so se držali vseh predpisanih zaščitnih protokolov pa so se okužili. Ta isti ljudje pa so že iz pogovorov dali vedeti, da jim je prva ali skoraj edina misel virus, kar da vedeti, da so s tem kar močno psihično obremenjeni.

Torej nasvet, ki sledi iz tega je, virus, ki je naša realnost je kot vse ostale bolezni lahko obvladljiv, pa tu niti malo na prvo mesto ne postavljam vseh zaščitnih ukrepov, ki so sedaj tako opevani, pač pa na prvo mesto postavljam veliko mero zdrave pameti, ki pa lahko pride tudi iz dobre fizične kondicije. Pojdite na zrak, pojdite v naravo, gibajte se, 10.000 korakov ali več na dan v naravi je recept za veliko bolj zdravo življenje tako v fizičnem, kot v psihičnem smislu.

In kot vedno, ostanite pri zdravi pamet in mislite s svojo glavo. 

 ko si enkrat na oblasti res mora biti nekaj posebnega, zdaj bi mal v hecu reku, da bi to lahk vprašal ženo, ker pač ona je doma na oblasti. A pustimo zdaj šale, ker to kar se dogaja še malo ni smešno, sploh tale vdor včeraj v kongres v ZDA ni niti malo smešen, prav nasprotno za nekatere se je končal prav tragično in to s smrtjo. Vse to podpihovanje sedaj že lahko rečemo bivšega predsednika Trumpa je povzročilo ravno to, da so njegovi podporniki vdrli v senat, kar je imelo za posledico tudi nekaj smrtnih žrtev. Na tem mestu nočem ugibati, kaj bi bilo, če bi pri nas prišlo še do bolj intenzivnega podpihovanje določenih oblastnikov ob morebitni predaji oblasti...

Če kaj pa leto nadaljujemo v istem tempu negotovosti in nekonsistentnem spreminjajo odlokov, ki nam na vse načine poskušajo omejevati vsemogoče. Torej, ko so prejšnji teden sprejeli odlok o obveznem testiranju ljudi na smučiščih, kar je bilo v bistvu neizvedljivo, pa so včeraj zopet sprejeli odlok s katerim se smučišča spet zapirajo, tokrat pod pretvezo za bojaznijo pred velikim številom poškodb, ki bi lahko dodatno obremenili zdravstveni sistem. O samem odprtju šol niti ne bom zgubljal besed. Po prednovoletnih obljubah ministrice pa se je sedaj obrnilo tako, da bodo zaprte vsaj do srede januarja, najverjetneje pa tam do maja, to slednje je moje predvidevanje. Kaka škoda se dela s tem otrokom pa raje niti ne bom govoril.

Vse te nenehne spremembe pa so očitno začele najedati še tiste, ki so bili zelo strpni do vseh ukrepov, a očitno tudi njim počasi popuščajo živci. 

Sem pa včeraj poslušal dober pogovor z Matejem Lunežnikom, bivšim vrhunskim smučarjem, ki je lepo natresel nekaj dejstev o borbi z epidemijo. Z lahkoto ga boste našli v vaših podkast odjemalcih.

  ki ga lahko z eno besedo kaotično je pri koncu. Leto, ki bo zaznamovalo še generacije zanamcev in to v večih stvareh. Ampak o tem je bilo zapisanega že na teh straneh obilo stvari in je skoraj že nesmiselno še naprej razglabljati. 

Kar se naše familije tiče smo vzeli stvari nekako po svoje, pač smo se prilagodili trenutnim razmeram, stvari, ki se nam zdijo smiselne smo prevzeli, stvari, ki se nam zdijo butaste pač ignoriramo. Če na kratko povzamem smo se pač prilagodili in furamo trenutno situacijo brez večjih težav. Tudi kar se zdravja tiče smo za enkrat na varni strani, sigurno veliko k temu pripomore tudi to, da smo konstantno v gibanju, skrbimo za to, da smo vsi telesno aktivni, veliko pa pripomore k temu tudi to, da se ne obremenjujemo s stvarmi na katere tako ali tako nimamo vpliva.

V bistvu pod črto za nas je bilo leto čisto v redu in nas k sreči ni prizadejalo v negativnem smislu, tako, da tako pod črto smo lahko čisto zadovoljni.

Lahko pa na tem mestu mogoče lahko dam komu kako priporočilo v obliki razvedrila za prihodnje leto. 

Torej dobili smo nekaj novih podkastov, ki so vredni poslušanja. Prvi je Zagret za tek, gre za prvi podkast o teku in tekačih na naših tleh, ki ga ustvarja moj znanec Marko Roblek. Podkast, ki je zaštartal z več kot odličnimi gosti, v katerem pa dobite še veliko drugih informacij, ki so koristne za tekače. Potem sta tu dvojec komikov Stare in Novak, ki imata podkast A res tega ne veš, ki v vsaki epizodi skupaj z gostom raziskujeta en pojem ali bolje, eden od njih ve, ostala dva ne vesta, glede na to da ga vodita dva komika je seveda tud poln komičnih vložkov. No še hujša pa sta Fejmiča v isto imenovanem podkastu, Bergant in Papič, ki pa sta tu pa tam že malo negravžna a vedno v mejah normale in sta prava popestritev na naši podkast sceni. Za konec pa še podkast Gospoda, ki ga soustvarjata Jure Godler in David Urankar, ki pa bolj po gosposko razpravljata o gosposkih stvareh. Pa skor bi pozabu še podkast o kultni knjigi Štoparski vodnik po galaksiji, kjer trije avtorji vsako epizodo obdelajo eno poglavje iz te knjige, zraven pa še pokomentirajo te in one zadeve, tega pa res skor ne smete zamuditi, tako kot tudi ne knjige.

Drugače pa obvezno poiščite še LDGD za aktualne politične komentarje, za fuzbalerje pa je obvezen Ofsajd, pa še na stran Vala 202 je potrebno zaviti, kjer je kup vsebin v podkast obliki.

In za konec srečno in zdravi 2021 in naj bo zdrava pamet vaše vodilo v novem letu.

S prvim novembrom sem začel priprave na novo sezono. Delam bazo, nabiranje km, čas ni pomemben. Novembra mi je uspelo preteči 418 km.

Decembra sem malo bolj migal, saj mi je uspelo naklepati 721,5 km.

Letos je težko napisat, da je vsako leto boljše, res težko. 

Tudi hecat se ne gre s tem. 

A svet se nekako ustavlja, torej točno to, kar smo si želeli. Najbrž si tega nismo želeli na tak način, a pri željah je treba bit previden in natančen.

Bijemo plat zvona, a bili smo ga že davno, pa sto let nazaj, pa lani, pa včeraj, pa jutri ga bomo in tako naprej še velikokrat, vse dokler bomo tu. Do takrat pa nam ne ostane drugega, kot da si želimo: Srečno!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

 a tokrat sem moral. Prekopiral bom namreč zapis ki je bil objavljen v Dnevnikovi kolumni, samo v razmislek vsem in vsakomur o teh časih katere živimo, nekateri pa žal životarijo.

Matjaž Figelj, dr.med., spec. interne medicine: Dolce vita (sladko življenje) 

(Dnevnikova kolumna, 30.12.2020)

Leto 2020 zaključujem v stilu: z virozo, katere pomen je bil letos povzdignjen na pediestal nad-bolezni. Glede na to, da imam pri svojih letih še precej dober spomin, letošnja viroza ni popolnoma nič drugačna, kot vsakoletna v tem času, ko mi pade službeni adrenalin in začne telo funkcionirati na nižjih obratih. Podobne izkušnje ima 99,97% ljudi, ki je prebolelo to "nad-bolezen". Nekaj jih seveda te sreče tudi nima, a tako je bilo vsako leto, ne samo letos. 

Ni več skrivnost, da je propagandni stroj ljudi po celem svetu pripeljal do masovne histerije, katere rezultat je popolna degradacija družbe kot smo jo poznali. Celotna družba je pahnjena v temni srednji vek, kjer je vera samo ENA IN EDINA, vse dvomljivce pa je potrebno sežgati na grmadi. Sodobna grmada je lahko eksistenčno uničenje z odtegovanjem možnosti zaslužka in pristajanjem na drobtinice državne pomoči, ki jo dobiš, če si dovolj "priden", lahko je strokovna grmada, na kateri se bodo zdaj zdaj znašli srčni zdravniki, ki opozarjajo na slepo ulico, v kateri smo se znašli, ali pa najbolj katastrofalna in izprijena grmada, na katero smo vrgli našo prihodnost - naše otroke - z odtegovanjem normalnega razvoja vzorcev, ki so ključni za bodočo zdravo, stabilno in zadovoljno družbo.

Medicina je od nekdaj veljala za del našega življenja, ki naj bi vzbujala spoštovanje, saj njeni osnovni postulati temeljijo na pomoči sočloveku. Pri nekaterih ljudeh celo strahospoštovanje. Strah je tisti, ki ljudi pripelje do točke, ko so pripravljeni skloniti glavo, ter se odpovedati življenju, kot ga poznajo. Oblasti po celem svetu so na podlagi diktata korporativne hobotnice po vseh letih vojn in drugih propagiranih strahov, našle sveti gral upravljanja množic - medicinskega. Stroka je tu pokleknila v svojem lastnem napuhu strokovne večvrednosti, ne vedoč, da je bila brutalno posiljena in da bo na koncu enako kot vsi ostali, žrtev na oltarju nove normalnosti.

Z raztrganimi jadri in s skorajšnjim brodolomom nam je vendarle uspelo prijadrati do konca nenavadnega leta. 300.000-letna evolucija in pridobljeno znanje homo sapiensa sta v letu 2020 privedla do revolucionarnega odkritja: z dihanjem, ki nam omogoča življenje, lahko škodimo sočloveku. Zaradi novoodkritega paradoksa so nam meje naše svobode postavili pred nos in usta. Novoodkriti paradoks je postal generator tudi vseh drugih utrujajočih nenavadnosti iztekajočega se leta. In kot se za prednovoletni čas spodobi, naredimo obračun leta.

Politiki so izkoristili epidemijo in zdravstvenim delavcem ukradli medicino. Oholo so določili nova pravila triažiranja bolnikov, nova pravila diagnosticiranja, samooklicali so se za epidemiološke strokovnjake in poteptali pravila medicinske etike. Samo še kanček korajže jim je zmanjkalo, da bi za svojim imenom pripisali dr. med. in njihova predrznost bi bila popolna. Njihova neskončna domišljavost jih pokopava. Z »bistroumnim« ciljem, da bodo premagali virus, so si že na začetku epidemije postavili zanko okoli vratu. Večina zdravstvenih delavcev se na vsiljeno politično medicino ne odziva. Izgubili smo samospoštovanje. Brez ugovorov smo sprejeli nova, z medicinsko doktrino skregana pravila igre in celo dovolili, da je zdravstvo postalo represivni organ. Življenje je preprostejše, če se ne upiraš. Dolce vita.

Videti je, da se tudi odločevalci letos niso pretirano vznemirjali. Zakaj bi se. Naj bo dovolj le vtis, da se razmišlja. Maske in šale gor, šale dol. Tudi maske dol. Zaprte meje, odprte meje. Glavna vrednota družbe je javno zdravje. No, občasno so glavna vrednota družbe vikendi na Hrvaškem. Zaprimo to, zaprimo ono. In virus se je pojavil ravno tam, kjer smo pustili odprto. Pa zaprimo še tam. Znanje? Ah, dajte no, kdo ga potrebuje. Iznajdljivost in zveze štejejo. Šole lahko zapremo takoj in za večno. Moramo ljudem vsako spremembo utemeljiti, pojasniti? Moramo. Zadoščajo tudi bebava pojasnila. Dolce vita.

Šolarji, dijaki in študentje so doma. Epidemiolog Mario Fafangel se ni vznemirjal. Z zlaganim sočutjem je povedal, da bi šolarji morali v šolo, toda kaj, ko epidemiološka slika vrnitve v šolo ne dopušča. Očitno se mu ni zdelo vredno, da bi pregledal/predstavil analize, ki so čedalje bolj jasno kazale, da vrnitev šolarjev v šole nima vpliva na potek epidemije covida-19. Predstavniki šolnikov so se zavzeli za naše otroke z nekaj neuspešnimi sestanki z odločevalci in z objavami v medijih. Starši smo zleknjeni na kavče, kamor nas je pošiljal kot presta zvit premier, zasipali družbena omrežja z ogorčenimi objavami. Seveda nam je bilo ves čas jasno, da borba s kavča našim otrokom ne bo povrnila odvzetih pravic. Na kaj več nismo bili pripravljeni. »Otroci bi morali v šolo, kljub epidemiji. Toda nimamo dovolj epidemiološkega znanja, da bi to lahko zahtevali,« so se pilatovsko odzvali moji kolegi zdravniki. »Odlok moramo spoštovati,« je poenostavil ravnatelj. Res je, odloke moramo spoštovati. Toda odloke, ki našim otrokom škodijo, smo dolžni spremeniti. Potrebno bi bilo veliko truda. Za letos smo pač izbrali dolce vito. Otroci in njihove pravice lahko počakajo.

Bolnišnice so ahilova peta vsake epidemije. Čuvajmo jih. Ostanimo doma, ne širimo virusa, da se bo v bolnišnici našla prosta postelja, ko jo bomo potrebovali. Bolnišnice so vzdržale. Tudi finančno. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije nameni za bolnišnično oskrbo povprečnega internističnega bolnika dobra dva tisočaka. Država iz proračunskih sredstev namenja za oskrbo bolnika s covid-19 pljučnico dobrih 16 tisočakov, za oskrbo bolnika s covidom-19, ki potrebuje umetno ventilacijo, pa dobrih 46 tisočakov. Dolce vita. Zaposleni v bolnišnicah smo z letošnjimi plačami zadovoljni. V opravičilo 65-odstotnemu dodatku k osnovni plači za vse zaposlene v bolnišnicah in obljubljenemu še 30-odstotnemu dodatku za vse, ki delajo na covid oddelkih, smo pred kamerami morali potarnati o naši utrujenosti. Dolce vita.

Sladko življenje je slajše, če ga omogočimo tudi drugim. Zato smo bili letos dobrodelni. Ni bilo potrebnega veliko truda. Zaprli smo trgovine in šole ter ustvarili finančno dolce vito tudi Amazonu in Zoomu. S testiranji in še več testiranji in množičnim testiranjem in hitrimi testi se je finančnih sladkosti življenja naužila tudi farmacevtska industrija. Celo prostovoljno smo pripravljeni nastaviti svoja žrela farmacevtski industriji in vsem njenim iznajdljivim posrednikom za ustvarjanje njihovih dobičkov.

Letos smo zavozili. Dnevnikov kolumnist Leon Magdalenc je v začetku decembra omenjeno ubesedil s fenomenalno prispodobo: z golfom brez navigacije smo se znašli v slepi ulici, poti naprej več ni. Strinjam se. A dejstvo, da se zavoženega leta in napak zavedamo vsi, zbuja upanje, da bomo pravo pot vendarle znali poiskati. Zato veselo nazdravimo na razum in na pogum. Da bomo ob koncu prihajajočega leta pod črto obračuna ponovno lahko zapisali: dolce vita. Brez sarkazma in ponosno. Pa srečno.

še zadnja knjiga letos, ki mi jo je uspelo prebrati. Gre za še eno kriminalko slovenskega avtorja, ki se z lahko to kosa z avtorji iz tujine. Knjiga naplete zgodno o umoru, ki pa ima svoje korenine v dani preteklosti v času druge svetovne vojne. Gre za preplet zgodbe iz koncentracijskega taborišča, ki pa ima svoj epilog v današnjem času. Sam nisem šel preverjati dejstev, ki so v knjigi navedeni, je pa velika verjetnost, da so se take stvari dogajale. Kakor koli, ljubitelji kriminalk, ki so začinjene še s pridihom zgodovine ne bodo razočarani.

                                                                    vir: internet