tek, ki sma se ga udeležila s Tatjano in to bo po dolgem času poročilo s tekme. Torej, ker sma imela v planu iti letos na kaki trail tek pa je tole v domačem mestu priletelo, kot naročeno. Trasa ravno prav dolga, na koncu je ura namerila dobrih 15 kilometrov, ne preveč zahtevna, kot rečeno, kot naročena, da se malo sprobama še v tej obliki teka.

Na koncu sma prišla v cilj super zadovoljna, planirala sma, da boma za progo porabila tam okoli uro trideset in uro štirideset, na koncu sma bila v cilju v uri šestintrideset in glede na to, da je bil vsaj prvi del proge ko smo se povzpeli na Kalvarijo in potem tekli po grebenu, kjer je proga kar nekajkrat kar lepo vzvalovila, pa tudi potke so dokaj zahtevne za tek, sploh je bilo potrebno paziti nato pri spustu, ki je bil travnat in zaradi rose malo spolzek, je na koncu za to razdaljo kar lep rezultat. Če bi bila cela trasa taka, kot je bila potem v nadaljevanju, ko smo se spustili do Drave in potem zaokrožili najprej na levem bregu, se nato prestavili še na desni breg, kjer je bila trasa lepo speljana po gozdu iz katerega smo potem zavili na makadamsko cesto ob Dravi, ki je v bistvu ponudila možnost za že kar šprint do cilja.

V glavnem lep tek, vzela sma si ga bol na izi, malo zaradi tega, ker pač nima smisla pretiravat, saj ni velike razlike med tem ali v cilj prideš minuto prej ali pozneje, malo zaradi tega, ker sem jaz šel na štart bolj ali man direkt iz nočne.

V glavnem, čestitke tistemu, ki je speljal traso, malo manj ma tistemu, ki je bil zadolžen za promocijo, saj ljudi pa je bilo res malo, škoda.

 se je nabralo torej je čas, da dam kak bralni predlog.

Najprej ena športna knjiga. Ker sem še vedno tekač tako z dušo in telesom, sem z zanimanjem prebral knjigo Running with Kenyans. Avtor je sedanji novinar, ki je bil v mladosti obetaven tekač. V svoji knjigi je poskušal opisati svoje izkušnje, ki jih je doživel v trening kampu v Keniji in ob enem poskušal ugotoviti zakaj so Kenijci najboljši tekači na svetu. Ali je vzrok prehrana, ali način treninga, mogoče pa kraji v katerih trenirajo. Ugotovitve pa boste izvedeli, če si boste prebrali njegovo knjigo.  Žal je knjiga dosegljiva samo v Angleškem jeziku, da pa se dobiti v e obliki.

Potem pa še nadaljnji štirje deli serije o Mosadovem agentu Gabrielu Alonu. Za vse tiste, ki radi posežete po tovrstnih zgodbah več kot odlično čtivo. Tudi te sem prečital v e obliki, nisem pa prepričan, da je katera dosegljiva v Slovenskem jeziku, se pa da z malo iznajdljivosti priti do celotne zbirke v e obliki.

 je težje sem slišal včasih, ko sem se s kom pogovarjal o teh nočnih službah. No, jaz zdaj rečem, da mi je težje iz dneva v dan. Pa ni samo to, da moram bedet ponoči, to je v bistvu še najmanj, bolj je to ko moram poslušat stvari ali brat o njih, stvari, ki se meni zdijo nepojmljive.

Gre namreč za to, da si bomo morali na eni točki priznati, da smo popolnoma zatajili, tako družbenem, kot družabnem področju. Toliko vrst nasilja in nestrpnosti, kot jih poznamo v tem času nismo še nikoli. Pa imamo nasilje v družini, pa nad ženskami, pa nad otroki, pa med vrstniško, no zadnje je sedaj aktualno nasilje nad starejšimi, pa ziher je še kako... Na tej točki bo nekdo rekel, da se nasilje pojavlja že cel čas, čez vso človeško zgodovino in ja prav ima, ni se potrebno ozreti daleč nazaj in lahko vidimo kake vrste vse nasilja je možno sproducirati človeštvo, a je mogoče sedaj majhna razlika, da pa je bilo v preteklosti malo več spoštovanja. ravno tega pa v zadnjem času ni več na nobeni ravni. Nihče ne pokaže niti malo tega čemur se reče spoštovanje ali pa bolje spoštljiv odnos. Ja, in ravno to je razlog, da postajamo družba taka kot smo sedaj. Ne spoštujemo se med sabo, še manj znamo pokazati strpnost drug do drugega in pa ne znamo si vzeti čas drug za drugega. Kaj je napisal Šifrer v svoji pesmi "si je treba čas vzet, se poveselit in kdaj znat potrpet", če bi znali narediti točno to, potem meni v službi nebi bilo treba poslušati raznih nebuloz ob prijavah, kaj vse koga moti in podobno.

Pa še ena pomembna stvar je, ki se je očitno večina ljudi ne zaveda. Nihče ne bo na svetu za večno in vse to kopičenje in grabljenje na vse konce in kraje ima za vse isti konec, konec v luknji, ki jo nekdo izkoplje za nas. Dajmo se tega zavedati, bolj ko se bomo, lažje nam bo in mogoče bo naša pot do te luknje veliko manj naporna, pa ne samo za nas, ampak tudi za vse okoli nas.

In ko sem ravno pri minljivosti, je prav, da omenim, da se je od tega sveta poslovil Sašo Hribar, oseba o kateri je bilo napisanega toliko, da nima smisla, da še jaz tu nakladam. Vsi, ki smo spremljali njegovo delo ga bomo zelo pogrešali, za vse ostale pa samo to, da vam je lahko žal, da ga niste.

Pa ostanite zdrave, predvsem zdrave pameti.

 podaljšan vikend, smo si tokrat privoščili v Ljubljani in Gorenjskem.

Ker smo doma veliki ljubitelji Queenov, nas je lepo razveselila moja sestra z nakupom vstopnic za koncert Queen simphony, ki je bil v ljubljanskih Križankah, seveda smo takoj sklenili, da bomo pač izrabili priliko in bomo preživeli podaljšan vikend v osrednjem koncu Slovenije. Kot naročen pa je ravno v soboto potekal tudi Triglav tek na Brdu pri Kranju in tako je bila odločitev še bolj enostavna in smo se pač prijavili na tek. No vsi razen Miha, ki ga tek nekako še ne zanima.

Okvirni načrt je bil da v četrtek popoldan krenemo proti Ljubljani, parkiramo na PZA za Bežigradom, nekaj malega pojemo in potem lepo peš do križank. Na moje presenečenje je bilo na parkirišču vse polno avtodomarjev, ampak smo najdli svoj plac, skočli v trgovino, se okrepčali in potem hajd na koncert, ki je bil navdušujoč, sploh glede na to, da je poleg standardnih štirih izvajalcev bila še številčna zasedba lahko kar rečem cel simfonični orkester, pa še cel kup back vokalov in pa za nameček še operna pevka, ki je skupaj s pevcem odpela Barcelono. Pod črto res dober koncert. Po koncertu še malo druženja s Sergejem in Tatjano in pa s sošolko iz osnovne Magdo ter njeno družino a ker je bila ura že dokaj pozna, nas pa je še čakalo pol ure hoje do avtodoma smo jo kar hitro mahnili v smeri postelje.

Petek je bil namenjen pohajkovanju po Ljubljani, seveda, sem jaz pred tem še ne malo več kot eno urni počasen tek. Torej malo smo se sprehodili po naši prestolnici, ki je res postala prava prestolnica. Toliko turistov, saj toliko turistov, kot jih je tu v enem dnevu jih Maribor ne spravi skupaj po moje v pol poletja. 

Popoldan smo se odločili, da gremo na Brdo in dvignemo štartne številke, da se ne bomo rabli potem v soboto gužvat pred štartom, po dvigu pa smo se sparkirali v PZA v Šenčurju. 

Sobota je bila namenjena teku, tako smo se zjutraj najprej prestavili nazaj na Brdo in se tam v miru pripravili za tek, ki je bil za moj okus malo pozno, saj je bil štart šele ob 10.45. Urco pred štartom smo krenili proti prizorišču, Miha je še v varstvo, ki je bilo organizirano, ki pa na štart teka. Jaz sam sem šel na tek tako umirjeno, brez kakih ambicij, predvsem lepo v svojem ritmu odtečt 10 kilometrov, brez naprezanja ali stresa. Tak je bil tudi dogovor z Tatjano, ki pa se ga seveda ni čisto držala. 

Torej štart, kot vedno hektičen, tu še mogoče malo bolj, saj je cesta kr ozka, pa še na začetku se že takoj začne vzpenjati, res da najprej skoraj neopazno a že pred prvim kilometrom sledi prvi kar konkreten klanec in tu so seveda eni že hodili, no in ravno teh ne razumem zakaj se tiščijo tam v ospredje na štartu in potem delajo gužvo po nepotrebnem. Sam sem začel umirjeno, nisem hotel preveč prehitevati in skakati levo desno, le ko je bilo to nujno potrebno. Tudi na uro nisem gledal, saj zaupam sam vase in vem kdaj imam pravi tempo. Ko se je stvar nekoliko umirila je do mene pritekla Tatjana in seveda takoj potegnila naprej, toliko o najinem dogovoru, hahahaha. Tako sma tekla ona kakih 50 metrov spredaj jaz pa zadaj, ampak oba v istem tempu, s tem, da moram povdariti, da je bilo do nekje dobrih štirih kilometrov kar nekaj vzponov in spustov in kakega enakomernega tempa sploh ni bilo možno držati. Malo pred petim kilometrom sma se združila in od okrepčevalnice, ki je bila na malo več kot petem kilometru tekla nato skupaj, seveda pa ne v dogovorjenem tempu, pač pa kr kake pol minute hitreje. Ja in lahko bi tud še hitreje, ampak zakaj bi, za mene je vseeno ali pridem v cilj v eni uri ali v 55 minutah, važno je, da se imam fajn, in da vem, da lahko ležerno pretečem 10 kilometrov.

Kakor koli tek je minil, po teku smo se lepo okrepčali, se malo povaljali v senci, nato pa počasi do naslednje postojanke, Zbiljsko jezero.

Torej popoldan smo parkirali v kampu ob Zbiljskem jezeru. Prijeten miren kamp, na naše presenečenje tudi kar velik. Torej smo popoldan pač namenili relaksaciji v senci, seveda pa ni šlo tudi brez stresa. Miha je videl, da se da supat, torej je bilo potrebno napihniti sup. Vse je bilo super, dokler se ni malo povečal tok in ga je najbrž malo zgrabila panika in je padel s supa, to pa tako nesrečno, da si je spotoma na nečem ostrem porezal še peto, seveda, je bila potem panika še večja, no k sreči e je vse srečno končalo, no skoraj, saj bo imel sedaj kak teden ali dva ob hoji pač spomin na supanje. Seveda vsega tega lahko tudi nebi bilo, če bi fant obul copate za v vodo in oblekel rešilni jopič, vse to ima, ampak kaj čemo.... Mogoče pa v bodoče le bo kaj od tega tudi uporabil.

No, da je tok kar močen sem se prepričal potem v nedeljo zjutraj tudi sam, saj sem seveda tudi jaz šel malo na sup, če sem ga že napihnil. Ko sem supal proti toku sem do točke do katere je dovoljeno porabil 18 minut, nazaj pa za isto pot več kot pol manj.

Ampak, kot vedno je vsega lepega prehitro konec, tako smo se po kosilu spakirali in se odpeljali proti Štajerski  prestolnici.

Še malo slikovnega materiala.

 je padla letos. Sicer je to bil plan že lani takoj po prvem dopusti v Grčiji, da tudi letos svoj glavni dopust preživimo na jugu, le lokacija je bila vprašljiva in v bistvu vse do zadnjega prav nismo vedeli kam bi šli, ampak to je ravno čar dopusta z avtodomom.

Kar se tiče poti smo vedeli, da gremo po najkrajši poti, torej čez bivšo jugo, tako smo krenili popoldan iz Maribora in malo pred pol nočjo prispeli v Predejane, kjer smo določili, da bomo prespali. Priporočam vsem, ki ste na poti na jug, počivališče je ravno prav umaknjeno z avtoceste, ima pa tudi bencinsko in pa trgovino. No zjutraj za mene obvezen trening in okoli devetih nadaljujemo pot v smeri Grčije. 

Na meji z Makedonijo smo v slabi urci, za prehod pa porabimo manj kot pol ure. Makedonijo pa itak prevozimo v šusu, tako, da smo pred mejo predem se sploh zavemo. V Gevgeliji se odločimo za obvoz na Dojran, kjer naredimo postanek za kosilo, nato pa čez mejo in smer obala. Čeprav je bil prvotni plan najprej prečkati Makedonijo v smeri Bitole in obiskati Meteroe pa je vmes padla odločitev, da gremo direkt do obale. Torej smer Solun oziroma letos mimo Soluna po desni strani in do prvega primernega kampa. Kaj hitro nam uspe najti lep kamp Golden Beach z odlično plažo. Kar hitro dobimo fino parcelo in se v roku pol urce namestimo. Kamp je res čisto ob plaži, na plaži so ležalniki in marele, ki jih lahko ob naročilu ene pijače uporabljaš po mili volji, torej vse kar rabimo, da začnemo z oddihom. 

V začetki je bil name, da ostanemo tu do ponedeljka a smo potem nekaj na račun praznikov v Grčiji, nekaj pa tudi na račun super lokacije padla odločitev, da bivanje podaljšamo do srede, ko pa smo tudi zaradi izčrpanih zalog bili primorani spremeniti lokacijo.

Torej v sredo najprej v Lidl nato pa v lov za novo lokacijo.

Res je, da smo imeli namen tudi kak dan kampirati kot bi se reklo na črno a smo bili letos bolj soft varjanta in smo pač na račun tega, da lahko v kampu uporabljamo klimo, ki deluje samo na elektriko pač ubrali to varjanto in tako lepo vsako noč spali v prijetno ohlajenem okolju.

Torej premik ni bil prav daleč saj se nam ni nekaj ljubilo vozit in smo tako naš naslednji kamp našlo pod utrdbo Panteleimonas. V primerjavi z prejšnjim kampom je te la bil bolj na obljudenem območju in smo tako meli dostop tudi do kakega lokala in smo si tako privoščili tudi kak goros in suflakije.

Ampak kaj ko vse hitro mine, sploh pa dopust in ker smo imeli na dolgu še Meteore smo v ponedeljek krenili v to smer. Po slabih treh urah pridemo do tja in res ni kaj prav impresivno zgledajo te skale, no še bolj impresivna pa je temperatura, ki je v senci prišla skoraj na 40 stopinj. Sicer ponujajo vodene oglede samostanov, ki naj bi jih bilo šest, ampak nekako vsaj jaz nisem zbral moči da bo prvo plačal 90 evrov za vse tri in se nato pol dneva cijazil okoli hribov in pešačil. Tako smo šli peš do najbližjega, tako da smo vsaj malo dobili občutek za kaj gre, nato pa kar hitro krenili naprej. Postojanka določena za spanje je bila mestece Kastoria. Tam smo parkirali tik ob jezeru, plačali na avtomatu parkirnino za 1 evro, nato pa šli iskat pita giros. Večer smo preživeli ob kartanju, nato pa šli spat. In po tej noči sem bil še bolj prepričan, da se splača biti v kampu. Saj zaradi vročine nisem spal skoraj nič.

Iz Katorije pa v smeri Ohrida. Na Ohrid smo prispeli popoldan, na račun premika ene ure smo torej bili še kar hitri. Je pa res, da so v Makedoniji ceste res slabe in je vožnja kar naporna. No nas je pa Ohrid toliko bolj navdušil. Najprej kamper stop s super lokacijo čisto ob plaži, nato pa še samo mesto, do katerega smo šli zvečer. Res nismo rabili dosti, da smo se odločili, da naslednje leto gremo najprej na Ohrid.

Ni, sreda počasi za odhod v smeri Slovenije. V načrtu je bila pot v enem zamahu, za katero sem načrtoval, da bomo rabili okoli 15 ur. Skoraj sem imel prav, krenili smo nekaj čez osem zjutraj in parkirali v Mariboru nekaj če eno.

Za konec pa res zanimivo, da smo prevozili nekaj čez 3000 kilometrov in pri tem na poti nismo bili v niti enem zastoju, kar se tiče meje smo za vse prehode porabili mogoče uro in pol več sigurno ne, je pa res, da smo jih zbirali pametno in naredili za to par obvozov. Avtodom pa se je itak izkazal za stroj prve klase, razen malih težav s stikom za luči, kar je bila posledica luknjastih cest v Makedoniji nismo imeli nobenih težav.

 nazaj po krajši odsotnosti ali bolje rečeno po dopustu o katerem pa v enem od naslednjih objav. je pa res, da se je v tem vmesnem času naredilo toliko stvari, od katerih so seveda najbolj odmevale poplave. K sreči mi nismo bili deležni kakršnih koli posledic, sem pa bil kar dobro vpet v dogajanje v službi. 

O vsem skupaj se mi ne zdi, da nima smisla zgubljati besed, ljudje, ki so bili na kakršni koli način neposredno udeleženi in so utrpeli kakršno koli škodo v teh poplavah bodo posledice čutili še leta, če ne desetletja. Kar me bolj moti je zopet to kako so eni takoj zopet zajahali val tuje nesreče, eni za samo promocijo, drugi so zavohali hiter zaslužek, eni tudi priložnost za izvajanje kriminale, žal pa le malo je takih, ki so res želeli samo pomagati in nič drugega. Upam samo, da bodo pristojni res naredili vse, da bodo pomoč dobili tisti, ki so jo za res potrebni, ne pa tisti, ki imajo najboljše zveze in poznanstva, kot se to rado zgodi.

Kot rečeno na začetku smo vmes preživeli dva tedna dopusta, sedaj pa se počasi vračamo v ustaljene tirnice, bliža se namreč šola in zopet bomo zapadli v rutino, kar bo pomenilo, da bodo dnevi samo leteli mimo nas. Vsekakor bomo poskušali narediti vse, da si popestrimo dogajanje in, da ne bomo samo potniki.

Nekaj sem dolžan napisati tudi o športnem napredku pa tudi o nekaj prebranih knjigah, ampak tudi to bo prišlo v naslednjih objavah, tako da kot bi se reklo stay tuned.

 v teh poletnih dneh. a se moram kar pohvalit, ker sem res priden. Ta mesec sem pretekel že 175 kilometrov in sem že blizu 1000 kilometrov skupaj, pa tudi na kolesu se bližam še 2000 kilometrov, kar je za gorca kr ok. Pridno pa tudi delam treninge za moč. No še vedno se trudim vsaj pri teku držati nizek pulz, seveda je to sedaj, ko je vročina malo težje a kot rečeno se trudim. Tako sem sedaj redno na devet do deset ur treninga na teden, kar pa je že kar veliko za rekreativca.

Se pa kar se da trudim tudi z prehrano. Predvsem se držim intermiten fastinga, kar pomeni, da se trudim, da začnem jesti dopoldan čim pozneje. Idealno bi bilo, da nebi jedel 16 ur, se pravi, da bi jedel zvečer in potem šele nov obrok čez 16 ur. To mi najbolje rata, ko imam nočno, ko po navadi jem okoli štirih popoldan in potem naslednji dan šele enkrat po deseti uri, drugače pa sem bolj znan kot večerni jedec, ampak vseeno potem naslednji dan ne jem pred deseto ali pa celo počakam do dvanajstih ko imam po navadi že kosilo. Moram priznat, da se kr pozna na kilah a če do konca let zgubim še pet kil bo idealno.

Torej kar se športa tiče sem od prejšnjih let malo dvignil letvico in upam, da mi do 50ke uspe, da bom v top fit formi.

 po prihodu domov, smo si privoščili teden oddiha. V ponedeljek sva Miha in jaz šla na Roglo, plan je bil, da tam ostaneva do srede a naju je slabo vreme odgnalo domov že v torek proti večeru. A vseeno sma se mela super, malo sma pohajkovala, jaz sem v torek zjutraj odtekel na Lovrenška jezera, pa seveda obvezen vzpon na stari stolp, pa še eno vožnjo s sankami sma si privoščila.

V četrtek pa smo se glede na napoved odločili za skrajni vzhod naše države. Torej terme Lendava. Super izbira za vse, ki kampirate, majhen a lep kamp, urejen, kopališče pa super, nobene gužve, voda odlična in kaj je najvažnejše imajo tobogane...