91:50:44

Ideja o Konjiškem maratonu je tlela leta. Pravšnja mera poguma in dopolnjujoči se karakterji so ustvarili ekipo, ki je trdo delala, da je v deževnem jutru, septembra 2013, luč sveta ugledal 1. Konjiški maraton.

Zadnja septembrska nedelja je dan za tekaški dogodek s prelepo traso – skozi Dravinjsko dolino, mimo vinorodnih gričev, do turističnih Zreč, kjer se obrne in pelje nazaj do vznožja Konjiške gore skozi ciljno črto v središču starega mestnega jedra Konjic. Najdaljša trasa meri polmaratonskih 21 km, dopolnjujeta pa jo še srednjeprogaških 10 km in rekreativnih 5 km. Otroci se pomerijo na otroških tekih – na Konjičkovem teku za predšolske otroške in Teku šolarjev za osnovnošolce.

 nova v zbirki knjig Avgusta Demšarja. Ni kaj, še v zbirki dobrih kriminalk izpod peresa našega avtorja.

Akterji so enaki, kot v predhodnih knjigah le s to razliko, da je glavni junak sedaj v pokoju, kar pa ne pomeni, da ni vpet v razreševanje primera. Primer, ki je sprva zdi enostaven in hitro rešen, pa se kaj kmalu izkaže da le ne bo tako.

Najbrž vas ni malo, ki je nestrpno čakalo na novo knjigo, ki se jo da dobiti tudi v e verziji na biblosu.

                                                                    slika: pivec.si

 pri meni se še kar nadaljuje. Že nekaj časa se športu posvečam res najprej z mislijo, da to delam za to da si krepim zdravje in ne da si ga uničujem.

Ja, roko na srce ni vsako ukvarjanje s športom tudi zdravo in pretiravanje sigurno ni zdravo, tu pa imam v mislih svoje lahko bi se reklo izlete v ravno te vode, se pravi pretiravanje. Da zaradi tega še danes čutim posledice in jih bom najbrž do konca življenja nima smisla izgubljati besed.

No se pa ta napredek pozna tudi pri tem kako rekreacijo sedaj dojemam med dopustom. Ko sem še pred kratkim s seboj na dopust vlačil cel kup rekvizitov, od copat za tek pa za telovadbo, pa kolo, pa ketlbel, pa sem letos seboj imel samo tekaške copate, telovadno podlago, TRX in gumico. Res je, da sem vsak dan malo pomigal, izmenjaje malo telovadb ali malo teka, a je to v primerjavi z parimi leti nazaj res minimalno. Lahko bi se reklo le toliko, da sem malo pognal kri po žilah, tek pa sem ob enem izrabil tudi za raziskavo okolice.

Ko sem doma, torej v normalnih dneh, še vedno nekako držim tempo, da v povprečju na dan posvetim eno uro eni od športnih aktivnosti. Itak, da ne morem popolnoma iz svoje kože in imam nekaj ciljev, ki si jih postavim pred začetkom vsakega leta. Za letos torej z gorcem nabrati 3000 km, preteči več kot 1000, oba cilja sta za enkrat še dosegljiva, no pri kolesu se bom moral malo potruditi, a upe polagam na oktober in november, ko bom zopet malo službeno v tujini in bo tam, vsaj po predvidevanjih vreme naklonjeno kolesarjenju. A o tem, ko pridem tako daleč.

Sem pa nekaj časa nazaj zamenjal športno uro in zopet kupil Polarja. Po malo več ko dvoletnem izletu v svet pametnih ur je Huawei podlegel. Ja očitno so te naprave izdelane tako, da zdržijo garancijski rok, ali pa sem bil malo preveč hevi juzer in so te ure v prvi vrsti namenjene bolj zmernim športnikom, ki tu pa tam vklopijo kako športno funkcijo. Kakor koli sedaj sem nazaj na Polarju na modelu pacer. Ura ima vse kar potrebujem, no roko na srce preveč, ampak manj se skoraj ne da dobit. Kot vse se tudi ta sedaj pač polni, a baterija zdrži teden dni tako, da ne rabiš kabl vlačit kar za sabo. Bomo pa videli ali je tudi Polar podlegel instant izdelavi ali pa se bo izkazal za pregovorno neuničljiv izdelek.    

In že to, da še vedno nosim športno uro pove, da je v meni še vedno ostalo nekaj od prej in, da imam le rad tudi, da lahko pogledam kako številko pri svojih športnih udejstvovanjih. Ampak ostajam pa pri osnovnem vodilu, športam zato, da uživam, da skrbim zase in za svoje zdravje in, da se ob enem boljši človek.

Maribor so danes zavzeli tekači. Mariborski mestni tek je namenjen športnim navdušencem in tekačem rekreativcem. 

Ljubitelji gibanja in zdravega načina življenja smo se danes zbrali na startu Mariborskega mestnega teka, in sicer na Trgu Leona Štuklja. Kot smo že vajeni, je bila tudi letos trasa speljana skozi mestno središče in je med tekom ponujala slikovite poglede na najlepše točke Maribora. 

                                          Potek trase 5 km razdalje

Petkilometerska in desetkilometerska trasa sta bili speljani tako, da se lahko na njiju podajo ljubiteljski tekači kot tudi tisti, ki se bodo na trasi spopadli s časom. Sam sem se prijavil na 10 km razdaljo, torej dva kroga. Prvi krog sem tekel skupaj s dolgoletnim prijateljem, tekačem Karlijem Vebrom. Cilj mi je bil teči pod eno uro, kar mi je tudi uspelo, čas 56 min in 54 sek.

Vročina je malo popustila, zato sem se odločil, da se v soboto podam na Svečinsko pot. Ob 05:59 uri sem se podal na pot. Pozna se, da so jutra sedaj bolj hladna, zato je bil tempo bolj hiter. Brez večjih težav sem uspešno opravil Svečinsko pot.

 tak imam občutek vedno, ko se podam po Mariboru, pa na bo to z kolesom ali peš. Veliko smo v mestu in radi imamo mestni utrip, ok, priznam včasim mi malo gre na jetra promet, predvsem vozniki, ki divjajo po ulicah, a če to odštejem mi je vse ostalo super.

Že 12 let živim v Mariboru in veliko krožimo okoli pa še vedno opazim kaj novega, kak detajl, kot recimo kak ornament okoli okna na kaki stavbi ali kako poslikavo, ali kako dvorišče, ki se skriva za vrati momo katerih sewm šel že velikokrat pa so bila vedno do sedaj zaprta. 

In ravno za to, ker vedno najdem kaj novega se počutim kot turist v lastnem mestu.

Spodaj pa še nekaj slik, ki nastanejo med pohajkovanji, več pa jih lahko najdete na IG sorijih, ki jih redn objavljam.

 nadaljevanka, ki človeka ne pusti ravnodušnega, no vsaj zame lahko tako rečem. Čeprav se zgodba vrti okoli trenerja nogometne ekipe je nadaljevanka vse prej kot posvečena nogometu.

Serija, ki v človeku lahko v enem delu vzbudi premnoiga čustva, od žalosti, do veselja, od sreče do jeze, predvsem pa je to serija o mečloveških odnosih in o tem, da smo ljudje socijalna bitja, ki nas premnogokrat nosijo čustva.

Res je težko najti besede navdušenja nad serijo, mogoče bo dovolj samo preprosto dejstvo, da sem obe sezoni pogledal v dveh dneh.

 v parih besedah, najboljši dopust ever.

Pa da začnemo na začetku. Januarja, ko smo kupli avtodom je takoj padla odločitev, da poleti gremo z njim v Grčijo. Razlogov za to je več, eden je ta, da sem jaz že bil velikokrat na Grški obali in malo poznam teren, drugi pa je ta, da lahko v Grčiji kampiraš na free kot bi se reklo in ne rabiš hoditi v kampe.

Torej prišel je dolgo pričakovani dopust in priprave so bile končane. Imeli smo okvirno zastavljeno pot, torej v Grčijo preko Balkana z enim vmesnim postankom za spanje nekje na jugu Srbije. Tako smo krenili na pot v ponedeljek, da se ne gužvamo čez vikend po cestah in izgubljamo živce, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Brez težav na meji smo bili že nekaj čez enajsto uro v Srbiji in čas je bil za prvi postanek in malico.

Nato nadaljujemo pot po Srbiji in naslednji cilj je bil Leskovac in pokušina Leskovčanih čevapov. No zadeva se je začela malo komplicirati, ko smo na avtocesti naleteli na karambol in smo se dobrih pet kilometrov cijazili uro in pol. O prometu v takih situacijah ne bom zgubljal besed. Z eno besedo kaos, vsi se rinejo levo desno, vozijo po odstavnem pasu, o kaki varnostni poti ni ne duha ne sluha. Največji absurd pa je bil da sploh ni šlo za neko hudo nesrečo. A po uri in pol pridemo mimo in nadaljujemo proti Leskovci, kjer smo poiskali gostilno Groš, ar tudi ni bilo pretirano težko. Na cesti že kar čaka človek, ki usmeri na veliko parkirišče, kjer bi se dalo tudi prespati po moje.

V glavnem gostilna res prava, ambijent in postrežba super, mesne dobrote pa itak kot se za ta kraj spodobi. Torej padli so čevapi in na koncu še palačinke.

Pot smo nadaljevali, do planiranega postanka za spanje dobrih 30 kilometrov naprej ob motelu Predejane. Vsi, ki planirate tako pot je to odlična lokacija za počitek. Za avtodome imajo urejeno parkirišče z v odo in elektriko, možna je tudi uporaba sanitarij v bližini pa je še trgovina, kjer se lahko založite z hrano in pijačo. Takoj ob prihodu na parkirišče srečamo prijaznega Beograjčana, ki nas takoj zasliši kam gremo. Ko mu povemo kam smo namenjeni, nam takoj ponudi kar nekaj informacij glede naše lokacije, seveda smo jih s pridom upoštevali. 

Torej po prespani noči se spakiramo in nadaljujemo, do meje z Severno Makedonijo je še dobrih 70 kilometrov. Tudi tu prehod mine doka gladko, čakamo kake tri četrt ure. Makedonijo prečkamo v esni sapi v slabih dveh urah in že smo v Gevgeliji, kjer si privoščimo kosilo v meni že znani restavraciji Elenni in v trgovini nakupimo še malo lokalnih dobrot, beri Skopsko pivo.

Tudi prehod Grške meje gre kot po maslu in že pičimo proti Solunu, pa potem po zelo prometni obvoznici mimo, naša smer je drugi prst Halkidikija, Sithonija. Torej vozimo v smeri polotoka Sithonija in naša lokacija je že nekako začrtana, iščemo znak za zaliv Azapiko, ko ga najdemo brez pomisleka zavijemo na plažo, kjer je bilo parkiranih že kar nekaj avtodomov, najdemo prostor in parkiramo. No, takrat nismo vedeli, da bo dobra družba in odlična plaža z veliko sence povod, da bomo tam ostali kar 6 dni. Torej naslednji dan spoznamo družino iz okolice Ivančne gorice, otroci so se takoj poštekali, prav tako pa mi tastari in že smo združili mize in stole in zabava se je začela. Tretji dan ponoči sta se v našo bližino sparkirala še dva avtodoma Gorenjcev, s katerimi smo takoj naslednji dan navezali stike in organizirali piknik, ki je trajala pozno v noč. Pa da ne omenjam še družbe družine in Nemčije in iz Nizozemske, pa seveda Grkov, ki so ravno v tem času na veliko dopustovali, ker je bil pri njih praznik.

Torej nekaj slik iz tega zaliva je spodaj.

V ponedeljek smo se kar s težkim srcem poslovili od zaliva in druščine a morali smo še malo raziskati polotok. Torej smo nadaljevali proti jugu, najprej z namenom, da najdemo kako taverno z grško hrano in potem, da z kaki dan sparkiramo v kak kamp. Torej prva misija, najti taverno ni trajala dolgo že po slabe pol ure smo zavili v eno od vasic ob poti in se do sitega najedli suflakijev.

Po kosilu pa nadaljevali pot okoli polotoka in na drugi strani najdli kamp Katerina, kjer smo sparkirali za naslednje tri noči. Kamp nič posebnega a ima vse kar potrebuješ, čiste sanitarije, majhno trgovinico s pijačo in dostavo svežih pekovskih dobrot vsako jutro. Za večjo trgovino se je bilo treba sprehositi kakih 500 metrov, tam pasi dobil vse kar človek potrebuje na dopustu. Najbolj pomembno pa je bilo, da smo bili sparkirani v veliki senci, ker na soncu temperature niso bile ravno prijazne, saj po mone nikoli niso padle pod 35, na trenutke pa je bilo tudi 38 stopinj. Tako, da smo dneve preživljali v senci in se kratkočasili z igranjem remija.