Prispeval Gregor | 19 Julij 2010

Aksinja Kermauner na Zavodu za slepo in slabovidno mladino poučuje slovenščino in likovno vzgojo. Da bi se lažje vživela v svoje gojence, je dvakrat po osem dni preživela v popolni temi.

Zaradi raziskave, ki je bila srž njene doktorske disertacije, in prirojene radovednosti, se je odločila, da se bo podvrgla poskusu, kako je biti slep. To je storila tako, da si je dvakrat za osem dni oči pokrila z očali za golbal (velikimi smučarskimi neprozornimi očali), ki simulirajo popolno slepoto. Poskusa je opravljala leta 2005 v Črni na Koroškem ter leta 2008 doma. Kot dolgoletna učiteljica slepih ima veliko teoretičnega ter praktičnega znanja o slepoti, zato je hotela še na lastni koži izkusiti, kako slepoto doživljajo slepi. 

Nujno je potrebno poudariti, da je pri njenih poizkusih izostal psihološki moment depresije, ki je prisoten, ko človek nenadoma oslepi, zato poskusa nikakor nista primerljiva realnemu stanju. Kljub temu se je v času obeh poskusov ogromno naučila ter spoznala mnoge stvari "od znotraj."

Prvi poizkus 

Prvi poskus jem preživela v gostišču prijatelja Petra Lenčeta Pri Škrubiju v Črni na Koroškem, kjer je bila prvič in kamor jem tudi prišla že "oslepljena". Spremljal jo je mož, ki je pazil na njeno varnost. Ves ta čas je izvajala vnaprej izbrane dejavnosti: hranjenje, prepoznavanje jedi, kultura pri hranjenju, samostojnost, ovire, osebna higiena, nezahtevno kuhanje, sprehodi, dojemanje odprtega prostora, obisk manjšega kraja, osnovna orientacija v zunanjem prostoru ter nekaj opravkov kot so nakupovanje, dvig gotovine, naročanje v restavraciji, obisk toaletnih prostorov, komunikacija z neznanimi osebami, intenzivni treningi čutil in vaje orientacije.

Vse obdobje poizkusa je snemala glasovne posnetke na diktafon. Njeno obnašanje je opazoval tudi partner, ki ga je beležil pisno in na video kamero ter ostali udeleženci, ki so kasneje opisali in ocenili njeno reagiranje v določenih, načrtno izbranih situacijah. Prej in kasneje je izmerila občutljivost preostalih čutov in ugotovila, da se je tip z vajami izjemno izboljšal, sluh pa fiziološko ne, čeprav se je naučila selektivno poslušati.

Drugi poizkus

 V drugem poizkusu, doma, se je opazovala bolj fenomenološko, ni je toliko zanimalo merjenje čutov, bolj se je osredotočila na samo doživljanje slepote. Odkrila je, da se je njeno dojemanje okolice začelo spreminjati okoli četrtega dneva slepote. Svet je vse bolj postajal nekakšen mehur z mejo v dosegu njenih rok. Tip se ji je pokazal bolj primaren kot vid, saj odseva pravo sliko stvari. Ko nekaj vzameš v roke, to čutiš táko, kot je, komuniciraš neposredno, medtem ko z vidom otipavaš na daleč. Res pa je, da z vidom kontroliramo stvari. Lahko bi rekla, da je vid kot velika tipalka, s katero držiš predmete na mestu, tam, kjer morajo biti. Pri tipu pa se ti izmuznejo tisti trenutek, ko jih spustiš iz rok, se jih ne dotikaš več. Popolnoma so nepredvidljivi. Lahko so tam, kjer si jih pustil, lahko pa tudi ne. Začnejo živeti svoje življenje. K sreči slepim ostane tudi sluh, ki je čut na daljavo, s katerim je mogoče dojeti oddaljeni svet.

Na drugi strani vek

Ker je predvidevala, da bosta poizkusa zanimiva tudi za druge, je opis poleg strokovnega dela objavila v knjigi Na drugi strani vek, ki je leta 2009 izšla pri Študentski založbi. Že 22 let uči slepe in slabovidne slovenščino in likovni pouk, ves čas se je dodatno izobraževala, vendar ji je šele po obeh poskusih postalo jasno mnogo stvari, ki jih je prej dojemala le od zunaj. In njeno spoštovanje do slepih, ki morajo v svoje žitje in bitje vložiti precej več energije, se je še postoterilo. Torej nobenega pomilovanja, češ, ubogi revčki - rajši iskreno spoštovanje! Hkrati pa je nujno potrebno upoštevati razlike med dojemanjem sveta videčih in slepih. Ali, kot je rekla neka gospa na posvetu Slepa ženska: "Ne obravnavaj me kot slepo, vendar pa nikoli ne pozabi, da sem slepa!"

 

( 0 Glasov )