Velika planina na véliki šmáren

Prispeval Gregor | 17 Avgust 2012

Praznik Marijinega vnebovzetja (tudi véliki šmáren, vélika máša, šmárno, vélika gospójnica) je bil včasih dan, ko sta bili prepovedani delo in pa tudi veseljačenje. V preteklosti so ljudje na ta dan veliko romali. Dan današnji pa je malenkost drugače: prav tako je dela prost dan, ljudje tudi romajo k cerkvam, a za razliko od nekoč danes kar na veliko veseljačijo. Mi smo dan izkoristili in smo romali do cerkvice Marije Snežne na Veliki planini.

Pa nismo bili edini. Rekodren obisk Velike planine nas ni odvrnil od našega načrta. Po nekih podatkih je več kot 4.000 obiskovalcev sončno sredo preživelo na planini. Baje je nihalka ta dan prepeljala celo 1.800 potnikov. A mi smo jo mahnili povsem drugje in drugače. Z avtom do parkirišča Ušivc, pravzaprav kakšnega pol kilometra še naprej, ker je bila pločevinasta kača raztegnjena povsod in parkiranje je bil pravi izziv. Skoraj kot v Italijanskem Gradežu. Nato pa smo krenili peš naprej.

Z Andrejo sva nosila nahrbtnika z rezervnimi oblačili in potrebno pijačo, Urh in Ula pa sta se izmenično držala malo mene, malo Andreje in skoraj v enakomernem tempu smo rezali pot proti Veliki planini. Seveda pot ni minila brez postanka z malico iz nahrbtnika in obveznega fotografiranja. Obiskovalcev je bilo res ogromno, a se po celotni planina malo porazgubi in je prijetno hoditi. Na Veliki planini smo si pri eni domačiji privoščili planšarsko malico nato pa smo se odpravili proti cerkvici Marije Snežne, kjer je bila ob 14. uri maša, katere so se udeležili številni ljudje. Nekateri so stali, nekateri smo se posedli, skoraj vsi pa smo prisluhnili besedam župnika.

Po končani maši smo se odpravili še na Zeleni rob, kjer so fantje iz ansambla Prjatli, poskrbeli za dobro vzdušje, mi pa smo se okrepčali z joto. Ko smo se dodobra odpočili, smo morali počasi kreniti nazaj proti avtu. Seveda pa nismo bili edini in na planini se je prav videlo, da ni več toliko ljudi. No, med hojo proti Veliki planini smo srečali tudi konvoj srečanja starih traktorjev, ki so ravno na današnji dan tu imeli srečanje. Zanimivi traktorji, ni kaj!

Pot navzodl je bila enostavnejša kot navzgor, a otroka sta proti koncu že kazala znake utrujenosti. Seveda ju nisva silila v hojo ampak sva oprtala vsak svojega, ter smo počasi nadaljevali. Recimo, da sva ju nosila kakšen kilometer, vso ostalo pot pa sta tako Urh kot Ula zmogla povsem sama! Pridna sta bila za hodit. In na srečo nihče ni nagazil na kakšen kravji iztrebek. Smo jih pa božali!

Na parkingu Ušivc ni bilo skoraj nobenega avta več. Ker smo že ogromno prehodili (sploh za otroka), sem sam odpeketal po avto, ostali trije pa so me počakali na parkingu. Šele sedaj sem opazil, da smo res imeli avto precej daleč naprej, kjer je že skoraj sameval ob cesti.

Veliki Šmaren je bil torej v znamenju lepega izleta in lepega vremena. Ljudski pregovor pa pravi, če je na ta dan lepo vreme, bo tudi lepa jesen. Torej, vreme nam je služilo, upamo da bo taka tudi jesen.

Prehodili smo cca. 10 kilometrov in imeli smo se lepo!