Jahanje konjev

Prispeval Gregor | 03 Junij 2011

V sklopu dvodnevne delavnice smo imeli organizirano tudi jahanje konjev na domačiji Pr' Brodarju v Poljanski dolini. Vožnja do tja je bila zanimiva, za marsikoga adrenalinska, saj nas je po poteh vodila Katjuša, ki se dnevno vozi po teh koncih in popolnoma pozna skoraj vsako luknjo v asfaltu.

Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, a naših otrok to sploh ni ustavilo. Takoj smo se spoznali z Mici in Brajdo. Otroci so poprijeli za krtače in ju pošteno skrtačili, nato pa je lastnica osedlala manjšo Mici in otroci so pričeli z jahanjem. Vsi lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti...

Urh je prvič jahal, čeprav je pred časom že sedel na konju, a takrat mu ni najbolj ustrezalo. Star je bil komaj eno leto in pol, pa še nenaspan je bil... Tokrat pa kot bi bil prerojen. Poln zaupanja in s čelado na glavi se je spravil na konja. Naredil je nekaj krogov, pa bi jih še več, če ne bi tudi drugi čakali v vrsti.

Tudi Ula je brezskrbno jahala konja. Res, da ji je bila čelada malo prevelika, a to je ni motilo pri ježi.

Vsi otroci so poskusili z jahanjem, tudi najmlajši in vsi so uživali, le Mia se je počutila nelagodno. Pa morda kdaj drugič...

Slepi lahko manjkajočo čutno funkcijo kompenzirajo s konjem. Pod vplivom jahalnega učitelja se lahko prosto gibljejo, ni jih potrebno voditi za roko, vendar mora biti jahalni učitelj usposobljen in konj posebej zanesljiv. 

V osnovi mora slep otrok, oz. oseba skozi vse korake kot zdrav posameznik:

• spoznavanje konja
• izgradnja zaupanja
• začetek jahanja na lonži
• vaje ogrevanja
• vaje ravnotežja
• vaje ritma v koraku in kasu

Aja, hvala Katjuši za organizacijo jahanja! Res je bila super izkušnja in upamo, da bomo z Urhom šli še večkrat na konja! Dobesedno in tudi v prenesenem pomenu!