Notice: Undefined index: a44778c7821486d647f3ad4846699216 in /home/mafi01/domains/urhinula.si/public_html/components/com_rssfactory_pro/models/visitstory.php on line 39
Dunajski božični sejem

Enkrat pa je treba it na božični sejem, ni res? Najbolje v Avstrijo, "na Dunaj!", "kje pa bo še lepši?!", sva si rekla decembra 2017.

In sva seveda tudi šla. Koliko pa je do Dunaja? Pet, šest ur lepo počasi (moj bivši šef je sigurno prišel v treh), mimogrede si tam.

V petek, 15. decembra sva tako spakirala že zjutraj - kaj bi se obirala! - in bila še v svetlem poldnevu v mestu. Hitro sva našla tudi najin hotel, za katerega Helena še danes misli, da je bil beden, meni pa je še vedno všeč. Kaj pa rabiš v sobi? Postelja, miza, kopalnica - to je povsem dovolj. Če se imaš v mestu super in si vsak večer zmatran ko pes, je pa tudi samo postelja dovolj.

Hotel je bil Hotel pension Bleckmann, po 98 € na noč z zajtrkom. Parkirala sva lahko brezplačno v neki sosednji mirni ulici brez problemov. Pa je bil pravzaprav precej v centru, vsaj za naju to za peš ni noben problem.

Najprej sva dobila to sobo, ki je na slikah, a je gledala na atrij in tako grozovito smrdela po čebuli, da je Helena v parih minutah odvihrala v recepcijo in se hitro vrnila z drugim ključem. Naslednja sobica ni gledala na atrij in je smrdela le tričetrt manj - kar pa je bila že zmaga! - je pa bila še celo malo manjša. Odkod toliko čebule sva se spraševala le do večera, ko so spodaj odprli etiopsko restavracijo in - po vonjih sodeč - jedli le in edino čebulo na milijon načinov. Ampak midva nisva več gledala na atrij, ha!

V dvigalu porabiš najprej pol ure, da veš, kam se moraš odpeljat. Prvo (1) nadstropje je namreč precej visoko, v tretjem. Pritličje, visoko pritličje, mezzanin in šele nato prvo nadstropje. Prav veliko jih potem niti ne ostane.

Lepo sva torej parkirala, vse odnesla - kot vedno tri letalske kufre (en na vsakega, v enem pa hrana). Malo motovilila s sobo, vse razpakirala, vse pogledala, se razgledala in jo mahnila direkt v mesto. Peš, jasno. Da si ogledava, kje sploh sva.

Dunajski božični sejem je bil enkrat proglašen za najlepši v Evropi, ampak ne vem več kdaj. Kar seveda ni čudno, da je bil najlepši!

Vse kaže, da vsi sodelujejo in zadeve so res prekrasno okrašene, niti ne preveč kičasto. Konec koncev pa je to božični sejem, nekaj kiča pa že mora bit.

Bratranci ljubljanskega biciklja, ampak prav veliko se jih ni vozilo, je bil presnet mraz. Škoda le, da ni bilo snega. Potem so božični sejmi še lepši.

Midva pa sva v petek zvečer prehodila cel center podolgem in počez, se ustavila prav na vsakem sejmišču. 4 € kavcije za lončke, dobiš in vrneš po celem mestu. 

Hofburg zvečer je bil prav impozanten in meni bolj priljuden kot podnevi.

Vsa sejmišča so varovali lepo zakriti betonski bloki. Vsi smo se delali, da jih ne vidimo, leto 2017 pač.

Na Mihaelerplatzu je bil en tak simpatičen sejem-ček. Luštno.

Ampak prej ali slej imaš cukrastega gluhwajna vrh glave, zato je treba it nazaj, v hotel, seveda spet malo naokrog, peš.

Naslednji dan nisva bila prav pozna, zgodnja pa tudi ne, ravno prav sva jo mahnila ven, si kupila 24h karto za prevoz za 7,60 € in se končno usedla tudi na tramvaj.

Sva pa seveda morala spet skozi center, da vidiva, kako vse to zgleda podnevi. Nisem pa povsem siguren ali sva odkrila kakšno novo sejmišče, mislim, da ne. Sva že prejšnji večer vse obdelala.

Tokrat pa je bil čas za kake druge oglede, ne samo po stojnicah hodit. Naprimer gotika, preprosto jo moraš imeti rad. Sv. Štefan. 

Tramvaj nama seveda ni bil dovolj, če že imava karto, je treba preizkusit tudi metro. Učinkovito, hitro, preprosto in dobro označeno. Kot je v navadi pri metrojih.

Pa še na kakšni postaji lahko najdeš še kake izkopanine! Super.

In kam sva jo mahnila? 

Vmes sem prebiral še vse možne ploščice po tleh, večina je bila v spomin in predvsem opomin.

Hundertwasserhaus je točno takšna, kot pričakuješ, da bo. Kako pa bi bila kaj drugega? Dolgo nazaj, v 2005, smo arhitekta občudovali že v Bad Blumau

Z vsakega konca malce drugačno, predvsem pa živo, živo!

Na metrojih so imel polno prikazovalnikov nekih števcev, dejstev in podobnega, večinoma prav nič prijetnega (koliko podhranjenih otrok, smrti zaradi vojn...), sem pa tja pa tudi kaj lepšega (koliko zaljubljenih na Dunaju v tem dnevu).

Slikala sva pa še en poldnevnik, če je to sploh bil poldnevnik. Kolikor vem, ni skozi Dunaj nobenga posebnega poldnevnika. No, ja, čisto mogoče je bila pa samo reklama. Zgledal pa je kot čisto pravi, moderni poldnevnik.

Čez dan jaslice počivajo in tudi kaj pojejo. Zvečer ni časa, se je treba fotografirat, plesat z otroci in podobno.

Lepo tudi podnevi, Karlkirche. Sejmišče sploh ni bilo prazno, ni pa bilo tistega vzdušja - sva čakala na zvečer.

Našla sva tudi grupo Marka Antonija od Arthurja Strasserja.

Dunajska secesija je bila vsa v delu. A naju to ni motilo, glavne slike Klimta so znotraj, ne zunaj.

Zato sva jo mahnila direkt v kavarno na - končno! - zaher torto. O, ja, se nimam kaj pritoževat, je bila dobra ko strela! Sicer ne vem, če to šteje, ker je bila Gelateria Casttelleto italijanska, ampak meni se je zdela zaherca taka, čisto prava zaherca. Mogoče pa še dobro, da so imeli italijani tole čez, ker kava... o, kava je bila pa res super! Se kar stopim ob temle... kaj se sicer ne bi, kapučino po 3.70 €, zaherca po 3.90 €. Kje najdejo te cene?!

In še dunajski walk of fame, Kurt Weill, skladatelj.

Vmes sva pa hodila in hodila in hodila. Pa se tudi malo peljala. Pa spet hodila. Skupaj sva naredila kar 30 km! Precej naporno je takole potovanje, moram rečt!

Malo počitka, potem pa spet ven, na božične sejme!

Oblike, barve, vse, kar ti srce poželi!

Ker je bila sobota, je bilo ljudi še malo več kot prejšnji dan.

Midva pa sva bila tokrat bolj na punču! Dober, dober... najrazličnejših okusov, a noben ne prav poceni. Dunaj, kaj čmo.

Pravzaprav v soboto zvečer nisva zdržala dolgo, gneča je bila prevelika in kmalu se nisi mogel niti premikati več. Potem pa kakšnega smisla nisva več videla in sva se umaknila v svoje sobane(!), v njih (mali sobici) nekaj pojedla in premlevala vse vtise. In šla kmalu spat.

Ker naslednji dan je treba it proti domu. A ne še domov! 

Schonnbruna pa res ne gre izpustiti! Pravzaprav je ravno na poti.

Soban in hodnikov in razkošja kraljev si nisva hotela ogledovat, sva raje korake porabila po malo širši okolici. To nama bolj odgovarja.

Sva kar nekaj prepešačila, a gor na hrib, do kavarne, pa le nisva šla. Že od daleč je moja gorenjska duša vohala kraljevske cene. Posebej še po parkirišču za 3.90 €.

Kakšne lepše slike pa tudi nisva mogla naredit, preprosto je vse preveliko. In še daleč preveč ljudi za najin - in vsak - okus.

Proti domu naju je nato na vrhu hriba ujel celo sneg! Sneeeeg!

Ampak to še ni vse!

V dolini je bilo spet sonce, na poti pa še eno mesto, kjer smo 2005 že bili, a, hej, zakaj pa ne? Gradec!

Kar naenkrat sva postala tudi lačna in kar naenkrat - (to se mi še danes zdi čudno, po mojem me je Helena nekaj okrog prinesla) - se je pred nama znašla restavracija Freigeist.

Mencal sem in mencal, v glavi preračunaval, a ne prav dolgo zdržal. Sem pa tja pa si lahko tudi kaj privoščiva, ne? Saj ne moreva celo potovanje samo na toastu pa siru zdržat...

V mestu sicer ni bilo nikjer nikogar (nedelja), ampak bar je bil pa poln in sva morala kar nekaj časa čakat. Pa sem tudi to potrpel, zgleda, da sem bil presneto lačen... In ker je bil to ameriški bar, sva po ameriško jedla. Pila pa po avstrijsko, k sreči pivo ni bilo ameriško. Vegi burger, jasno. 

Se je pa za vprašat, zakaj ne morem hrane niti enkrat slikat PREJ, ne pa vmes. Taka slika je *res* dokumentarna. Uff.

Po dobrem obedu za 27,30 €, od tega pivo Trumer po 3,70 €, pa je bilo treba še malo naokrog. In ker sva 2005 že oblezla center, sva tokrat napadla - le kaj? - ja, hrib, jasno!

Nikjer nikogar, vse nedeljsko izumrto, kot Ljubljana v osemdesetih - minus vojska.

Skozi Gradec teče Mura, na njej pa je otok. Na tem pa kavarna. Malce naprej pa Kunsthaus, kdo ve, zakaj je nisem slikal. Spodaj levo pa spodnja postaja vzpenjače.

Kar pa sva spoznala šele tu:

Peš je treba, kakšna vzpenjača neki!

Direkt do stolpa.

Vmes pa polno luštnih kotičkov. Ki so bili še posebej luštni zato, ker ni bilo več tako presneto mraz in ker je bil sončeeeeek!

Takoj za ovinkom pa sva spoznala, zakaj ni bilo nikogar v mestu - ker so bili vsi tukaj, na hribu! Juhhheeeeej! Na tole luknjo za slikat sva kar čakala...

Seveda, v nedeljo je v Avstriji vse zaprto, sejmišče na vrhu Schlossberga pa ne - in ljudi se je trlo!

Še zadnji večerni razgledi, preden nas spet pogoltne dolga zimska noč. Ah, evo, pa je Kunsthaus spodaj desno. 

In potem sva šla res domov. Res!

Nobene slike več.

727 km. Pravzaprav za vogalom, midva pa potrebovala desetletja, da sva prišla do sem. Eh. Sva pa sklenila, da je treba takle božični sejem še kdaj ponovit. Toliko glavnih mest okoli nas... 

Do Dunaja sva večinoma hodila v italijanske dežele, tokrat, po res dolgem času, malo v nemške. Te nama niso bile blizu, a tokrat nama je Dunaj pokazal lepo in prijazno plat. In mislim, da je bil tu nek preskok, ki se bo potem nadaljeval v naslednjem letu 2018 v Firencah, da sva malo bolj začela gledat proti severu. Mogoče za par let, mogoče za dlje, kdo bi vedel? Kar sva videla nama je bilo všeč in zakaj ne bi malo več poskusila?

Ker sva toliko hodila - res sva veliko! - je bil to Helenin 45. pohod!